P o d s t o l o v s k e     

                          R  E  S  N  I  C  E

       ——————————-

 

List 1                              Ureja : Pavel  Bešter                                     8. 2. 2008

 

—————————————————————————————————————–

 

 

                                                            U V O D

 

V praksi velja pravilo, če se o nekom nekaj govori ali piše in se na to nihče ne odzove,    j e  v s e  r e s …

 

Iz tega sledi, kar sem zapisal v  » Podstolovske  NOVICE »  je vse res !!!

Vsi obravnavani so v naši občini še vedno ‘zraven’, pri koritu. Oblast in denar imajo v svojih rokah…

Po nekajkratnih sto dnevih v miru, ki jih je imela občinska oblast, se kaže, da so strokovnjaki za to, da so oblast pridobili, gospodariti pa ne znajo.

V tem času je bilo izpostavljenih več problemov tako, kot bi bil zanje kriv jaz, za uspešno opravljeno delo pa še na misel ne pride odgovornim, da bi mi priznali zasluge. Prav nasprotno, moti jih moje delo. Postajajo vzkipljivi in se kdaj prav nesramno odzivajo. Prav ti na žalost in v škodo kraja odrivajo sposobne in delavne, ker mislijo, da so strokovnjaki, ne vedo pa niti tega, kakšni bi naj strokovnjaki bili.

Potrudil se bom razložiti ljudem » svojo resnico », bralci boste pa sami presojali. Ne bom se zavijal v molk, da bi s tem potrdil oblastnikom, ki me blatijo celo na državni ravni, da imajo o meni pravo mnenje.

Kaj se bo zgodilo ?  Je kdo ‘z jajci’, da bo podal odgovor ali vsaj mnenje javno?  Spodobilo bi se, ker so dobro nagrajeni za svoje opravljeno delo. Občanom so dolžni podati ali pojasniti » svojo resnico ».

Nazadnje bom podal svojo misel o razmerah v občini, krepko po južnjaško :

                                   » I S T O  S R A N J E,  S A M O   D R U G O   P A K O V A N J E »

                                      in lepo po domače :      

                                    » I S T I    D R E K ,  L E    D R U G A Č E N   O V I T E K »

S P L O Š N O   o problemu :                                                                                                                      8. 5. 2008

                                           S T R O K O V N J A K I     povsod in nikjer…

V šoli človek pridobi izobrazbo, zato prejme spričevalo ali diplomo. Izobrazba je pogoj za določeno delovno mesto. Nobena šola, niti univerza, strokovnjakov ne »proizvaja«. V modernem času je v uporabi naziv ‘specijalist’ ( na pr. : srčni kirurg, letalski mehanik i.p. )

ki pa ne pove določno, da je ta tudi strokovnjak svojega poklica. Iz tega izhajam, po starem pregovoru, ki pravi : »Praksa dela mojstra« in po drugem pregovoru : » Delo mojstra hvali », da se strokovnjak pokaže v praksi in potrdi s svojim delom! Kdo je potem strokovnjak ?

Službe priporočajo svoje ‘strokovnjake’. Ne more biti strokovnjak za perutnino nekdo, ki je zaposlen na področju perutninarstva, če se ni v praksi, z delom izkazal. Ni borzni strokovnjak človek, ki je pred nedavnim še igral hokej, ni še strokovnjak za promet, če je zaposlen kot prometni inšpektor, ne more biti strokovnjak za gradnjo ceste, če prodaja avtomobile. Je pa lahko strokovnjak kmet, ki vedno pridela debel krompir in gospodinja, ki ima na svojem vrtu vedno lepo  solato. Posebno to velja pri poklicih od čevljarja do zobarja, od šivilje do kirurga.

Za zaključek bom potrdil mnenje, da je strokovnjak tisti, ki se z delom dokaže in mu to pacienti ali uporabniki tudi v javnosti priznajo.

Včasih je bilo jasno izraženo mnenje o strokovnjaku s preprostim izrekom : »Poišči  Janeza, ta je mojster za to !«

S tem so ljudje priznali in označili strokovnjaka.

V zdajšnjem času je strokovnost tako širok pojem, da so že novinarji strokovnjaki za zunanjo politiko, za Bližnji vzhod, za kmetijsko politiko, za vojaške zadeve i.p. čeprav za to ni merila in tudi priznanje je enostransko. Res zveni bolj skromno priznanje, da so dobri poznavalci teh področij. Naziv strokovnjaka jim pa tudi ne pripada.

Po zaključku uka postaneš mizar, tesar, strugar…, po končanem študiju pa zdravnik, inženir, pravnik…, ne pa strokovnjak. Niso redke izjeme, ko so ljudje brez posebnih šol postali izredni strokovnjaki samo s svojim delom. To je pa, na žalost, v današnji družbi priznano le redkim. Na trgu se da uspeti, v javnosti pa zelo težko.

V naši občini je veliko izobraženih ljudi, ki se sami ali jih drugi predstavljajo kot strokovnjake. To pa iz razloga, bom ponovil svojo, že prej navedeno  misel, ker ti ‘strokovnjaki’ še tega ne vedo, kakšni bi naj strokovnjaki sploh bili. Občino vodijo »grebatorji«. Strokovnjakov niti ne iščejo, niti ne vabijo, ker se boje, da jih ne bi razkrinkali oziroma zato, ker niso sposobni, da bi se pri delu spopadli s strokovnjaki. 

S P R E M E M B E ,   S P R E M E M B E ,   S P R E M E M B E …

» P O D S T O L O V S K E    N O V I C E »  v 10. listu, dne 15. 10. 2006 prinašajo prav ta naslov (preberite spletno stran ‘NOVI VAL’) in v besedilu obširno predstavljeno kritično oceno dela občinske uprave in takratnega župana Franca Fajfarja. Niti on, niti kdo drug od prizadetih občinarjev se ni oglasil ali poskušal na kakršenkoli način te moje navedbe in trditve zanikat ali opravičit. Zanimivo je to, da so še vsi glavni iz prejšnje občinske oblasti ‘še vedno zraven’ in imajo oblast v svojih rokah. Oblast je pa denar…Torej, vse je res !!!

….. resnica           – 1 –                                                                        1. 6. 2008

Volitve so prinesle spremembe, a ne obljubljenih in upravičeno pričakovanih. Neizpodbitno dejstvo je, da smo volili padec starega župana v pričakovanju, da bo novi izpolnil obljube.

Obljube, ki jo je dal v šotoru na Konjeniškem prostoru, ko je pokazal na dva člana njegove liste, ki jih je predvidel za podžupana in direktorja občinske uprave, ki sta ga v predvolilni kampanji močno podprla, gospod Leopold Pogačar ni izpolnil. Isto je izjavil za časopis že po volitvah. Iz tega izhaja moje mnenje, ki je izraženo v uvodu navedenem izreku. Ceno za to mora  nekdo plačat…

                                                                                              – 2 –

» NEODVISNA  LISTA za ŽIROVNICO » s kratico  označena NLZ ali NLŽ kar je edino pravilno, je registrirano društvo in to »društvo« je nastopilo na volitvah in uspelo.

Zakon o društvih v 10. členu, pod točko (2) narekuje : ….Iz imena društva mora biti  razvidna dejavnost društva.

Zanimiva je navedba v 38. členu : ….premoženja društva ni mogoče prenesti na politično stranko.                             

S tem je gotovo povedano tudi to, da se premoženje v politične namene izkoriščati ne sme.

Taista NLŽ je nastopila na volitvah s tem imenom in s svojimi člani kot politična LISTA in verjetno tudi z društvenim denarjem.

Po zakonu v istem kraju društvo in stranka z enakim imenom ne more obstojati.

Poraja se vprašanje, kako so uspeli registrirati društvo, iz katerega imena je razvidna politična dejavnost društva.

V kraju dejavnosti NLŽ ni čutiti, nikjer ne nastopa. Predvolilne dejavnosti, brezplačni piknik in izleti pa so odvisni od prihodkov, ki morajo biti vknjiženi. Kaj, če je tu prisotna kakšna prevara ?

Pogoj za demokracijo je preglednost delovanja…. kogarkoli. Če so ti ljudje hoteli napeti mišice in sprostiti svoje sile v skupno dobro, bi lahko pristopili k društvu  K’PR’  ali  DPM ali  TD Žirovnica in pripravili še kakšno pustovanje, s svojo listo pa šli na volitve. S tem bi nekako opravičili svoj obstoj.

»PODSTOLOVSKE  NOVICE » list 10, prinašajo v zadnjem odstavku zapisa ‘Strankarsko siromaštvo  v občini’

še nekaj drobnarij o tem gibanju.

                                                                                                – 3 –                                                                         10. 6. 2008

Načrtovalec obnove ceste od Sela do Žirovnice,  je na moje vprašanje, na predstavitvi v šoli odgovoril, da je on prišel k nam s posnetkom terena, potem so mu pa domači strokovnjaki narekovali kje naj kaj bo.

Nihče nam ni predstavil poimensko ‘domačega strokovnjaka’, gospod Jekovec naj bi bil po županovi odredbi »vodja projekta« in je pri tem nervozno zardeval. Ne vem, če se temu lahko reče demokracija?

Pri spremljanju gradnje človek dobi občutek, da so se mogoče domači strokovnjaki odločili kje bo potekal pločnik in drugi komunalni vodi, detajle pa prepustili stihiji…

Domnevam, da načrta ni ali pa je tako pomanjkljiv, da ni uporaben, ker sem pri delavcih že večkrat izrazil željo, da bi ga rad videl. Menda ni niti gradbenega dovoljenja, sicer bi bil naveden na tabli, ki označuje gradilišče.

Ne vem, kako si domači strokovnjaki upajo to, sploh pa bi morala Občina biti vzor za red, ki ga zahteva od občanov in jo k temu tudi zakon zavezuje.

Pregledno urejeno delo, naročanje in obračunavanje bi moralo biti javno. Tako se dogaja, da eno stvar dvakrat podirajo in znova gradijo. Komu in kako to zaračunavajo je skrivnost, ker nadzora ni, načrta ni, načrtovalec pride kadar je treba odrediti dodatna dela. Dodatna dela so posebej zaračunana in se prištevajo k vsoti, od katere načrtovalec in nadzornik vlečeta procente zaslužka, najbrž tudi od del, ki se rušijo in gradijo. Občinskega nadzora ni, čeprav je obvezen povsod, kjer se gradi z občinskim denarjem. Če ta moja ugotovitev ni točna, naj Občina to javno razloži svojim zainteresiranim občanom. V primeru, da občinskega nadzora ni, je za vse odgovoren izključno župan, če je strokovnjak ali ne.   

Zato lahko svojo misel podkrepim z znanim  izrekom, da se dela tako kot :

                     » Mojškra Klara ….  podnevi šiva, ponoči para…«

                                                                             

                                                                                                                                                                                10.8.2010

– 4 –

Cesta je  obnovljena. Delavci in nadzorni inženir g. Lokar so se potrudili in v največji možni meri tudi posestnikom  ob cesti, ustregli.

Načrtovalec in občinski »strokovnjaki« so odpovedali na celi črti. Občinski politikanti se morajo globoko zamisliti, kaj smo dobili za ta denar? Večkrat sem že javno izrazil zahtevo, za kar imam ustavno pravico, biti informiran, da naj odgovorni na Občini sporočijo javnosti kdo odloča in sprejema v občini strokovne odločitve, po imenu in priimku ter funkciji, ki jo opravlja na Občini. Na primer: – kje bo postajališče za avtobuse,  -kje bodo »ležeči policaji«, – kje bo pločnik, – kako visoki bodo robniki, – kako visoke smejo biti ograje ob cesti i.t.d.

Načrt, ki je bil sprejet in potrjen na seji občinskega sveta in predračun prav tako, so le gola formalnost. Nihče ne more pričakovati in zahtevati, da občinski svetniki, po poklicu učitelji ali gasilci strokovno odločajo o neki nameravani gradnji, denimo ceste, javne razsvetljave ali vodovoda. Torej je to politična odločitev, ki naj bi bila sprejeta na strokovni podlagi.

Iz tega sledi, kar smo dobili, bomo imeli. Vsega kar smo plačali pa zagotovo ne bomo dobili.

Prepričan sem, da tisti občinski strokovnjaki, ki so o tem odločali, ne vedo niti slučajno, kaj so za občinski denar dobili !!! Pridobil sem obširno dokumentacijo, ki bo služila izključno za potrebe, da bom dokazal občinskim »strokovnjakom«, da to niso in da sploh ne vedo, kdo  sploh lahko reče ali se predstavlja, da je strokovnjak…

˝ISKRICA˝v Delu pravi: » Za politiko sploh ni ovira če si neumen.«

Po prevzemu ceste bom podal še zaključno razlago o tem delu.

                                                                                                  – 5 –

                                           S T O L E T N I C A       Prešernove koče na Stolu

Zgodilo se je davnega leta  1910. Na ˝ta mavmo Sto´u˝ so svečano odprli novo planinsko kočo in jo poimenovali po našem znamenitem rojaku pesniku dr. Francetu Prešernu iz Vrbe.

To se je zgodilo pod okriljem Kranjske podružnice SPD in tudi pobuda od tam izhaja. Med pobudniki je bil tudi kranjski profesor Anton Zupan, doma iz Vrbe, ki je uspešno vodil in nadziral gradnjo.

Nesporno je dejstvo

– da Prešernova koča stoji na zemljišču, ki je bilo v lasti takratne ˝Srene˝, zdaj AS Selo –Zabreznica, na območju naše občine  

                – da so se že davnega leta 1907. zbirali planinski zanesenjaki v gostilni ˝Pr’ Kunt˝, današnji Ozvald na Selu, ki je bila zbirališče in izhodiščna točka za pohode na Stol

                –  da se je ˝Pr’ Kunt˝porodila zamisel in tam so zanesenjaki tudi sprejeli sklep o gradnji Prešernove koče

                – da je bila v gostilni nameščena ˝pušca˝, danes bi rekli skrinjica ali nabiralnik, kamor so ljudje dajali denarne prispevke za gradnjo koče

                – da je bila ˝Pr’Kunt˝veselica v korist gradnje koče

                – da sta bili Milka in Ivanka Jeglič, posestnikovi hčerki s Sela že leta 1908. včlanjeni v Kranjsko podružnico SPD. Ivanka Jeglič je bila po domače Kuntova Ivanka; to ime je uporabil pisatelj Janko Mlakar v zgodbah o Trebušniku. Tudi drugi naši krajani so bili že takrat vključeni v Kranjsko podružnico SPD.

                – da so bili graditelji koče na Selu doma. Tesarski mojster Josip Jurgele je z ženo Mino, teto od mojega očeta, živel na Selu pri Beštru, zidarska dela je opravil Anton Legat, po domače Mazovc, posestnik s Sela

                – da so ves materjal na Stol znosili naši krajani

                – da je bil Anton Legat prvi oskrbnik koče.

                – da je bil profesor Anton Zupan iz Vrbe posebno pohvaljen za prizadevanje pri gradnji

                – da so bili v Planinskem vestniku že daljnega leta 1911 naši krajani dobesedno takole pohvaljeni:

 

» Na tem mestu se nam je pred vsem spominjati naših Podstolovskih domačinov, ki so kar tekmovali, kako bi kar najboljše in najiskrenejše proslavili spomin svojega velikega dr. Franceta Prešerna. Spominjati se nam je naših rodoljubnih žena in deklet iz Kranja in Žerovnice, Sela in Zabreznice in spominjati se nam je poleg ljubih vestnih staviteljev Jožeta Jurgela in Antona Legata.«

                – da smo imeli nekdaj in tudi, da imamo še dandanes večkrat pomembno vlogo pri delu s Prešernovo kočo in bi nam pripadala tudi kakšna omemba na proslavi ob stoletnici Prešernove koče letos 31. julija 2010.

 

                                                                                                 – 6 –

Marsikoga je na proslavo pritegnila nekakšna ˝dolžnost˝ kot spomin na svoje prednike in tako smo se ˝znašli˝, poleg Vrbanovca tam gori še Neno Ribič iz Vrbe, vnuk profesorja Antona Zupana; Anton Legat s Sela, pravnuk graditelja in prvega oskrbnika, tudi Mazovc; moja malenkost kot sin nečaka od žene tesarskega mojstra Josipa Jurgela.

Poldi Zupan – Vrbanovc je dobil priznanje kot že četrti rod nosačev, za druge se zmenil ni nihče. Zakaj tako?

                                                                                                 – 7 –

Slovesnost so pripravili člani Planinskega društva Javornik – Koroška Bela v sodelovanju in z izdatno pomočjo prebivalcev iz vasi pod Stolom. To društvo uspešno in zgledno upravlja s kočo, ki je bila po vojni na novo postavljena. Tako je bila pripravljena in izvedena tudi proslava. Predsednik društva g. Vinko Alič je povedal, da ima društvo štiri koče v upravljanju in vse na področjih drugih občin in edini pri tem poudaril, da s krajani in Občino Žirovnica, dobro sodelujejo.  To misel potrjuje tudi njegov #zadgovor# v prijetni knjižici, ki je bila izdana ob stoletnici Prešernove koče namensko. Med drugim je zapisal:

» Niti prijateljstva in razumevanja, ki so se stkale med planinskimi prijatelji, obiskovalci koče in ljudmi pod Stolom, so trdne in trajajo.«

 

                                                                                                 – 8 –

Predstavniki PD Javornik – Koroška Bela so hvalili našega župana ( najbrž jim je stisnil kakšen ˝groš˝…) ker  župan njihove matične občine za sodelovanje ni pokazal pravega razumevanja   (nepreverjeno ).

                                                                                                 -9 –

Polona je vodila prireditev, preprosto, spontano… Vezno besedilo je bilo pač primerno naročilu. Ni pa odsevalo čuta pripadnosti svojemu kraju, še manj, da bi izkoristila priložnost poudariti zasluge domačinov, prej navedenih in z omembo prisotnosti potomcev naših zaslužnih krajanov (vnuka profesorja Antona Zupana, ki se je prav v čast in spomin na svojega deda tokrat povzpel na Stol ). To bi šele dalo pravo težo dogodku.

Pravi domačini smo bili od teh priprav odrinjeni, pr’……. pa čuta pripadnosti rojstnemu kraju nimajo.

Imajo pa vpliv in oblast.

– 10 –

Poldi je nastopil kot župan, ki daje ljudem iger in kruha in na duhovit način poskušal ugajati ljudem. Nerodno se je prestopal na govorniški klopi in se praskal za ušesi. »Preden začnem, moram povedat še tri stvari«, so bile prve njegove besede. Nato je povedal, da je ob tej priliki pripeljal uslužbence občinske uprave na, že dalj časa obljubljeni,  sindikalni izlet in da se mu zdi, da je dr. France Prešeren verjetno, prav s pogledom  s Stola, našel navdih za svoj znameniti stih » Dežela kranjska nima lepš’ga kraja….«  Pričakoval sem, da bo tudi on kakšno pesmico povedal.

To so ˝neslane šale˝, ki jih noben protokol ne priporoča (odklanja! ) Trikrat ponovljene, bodo postale resnica, kar nekaterim piscem  občinskih glasil že dobro uspeva. Župan je pa njihov zagovornik in še z denarjem jih podpira.

Prav on bi bil dolžan, ob tej priložnosti, izpostaviti zasluge prednikov svojih občanov in imel je lepo priložnost. To je samo eden od dokazov, da ne čuti pripadnosti svojemu kraju, niti občini.

                                                                                               -11 –

Županu se je sindikalni izlet popolnoma ponesrečil. Med udeleženci je bil samo podžupan Jekovec Izidor, njegov sin Aleš in gdč. Helena. Očitno je precenil moči svojih uslužbencev, pravzaprav uradnic.

                                                                                                – 12 –

Pripetila se je nerodnost, bilo je povedano, da se je prav na Stolu takrat porodila ideja za ustanovitev ˝slovenske planinske zveze˝ in naj bi se to tudi zgodilo. To je napačna trditev, ampak v Žirovnici bo trikrat zapisana, že postala resnica.

Od ideje do zgrajene Prešernove koče, je potekalo vse delo v skrbi članov Kranjske podružnice Slovenskega planinskega društva.

Spet smo na istem. Razlaga ni potrebna. Raziskovalec zgodovine tega ne bi rekel. Zgodi se le tistemu, ki zadevo površno prouči, dela v naglici in za plačilo. Domačini smo bili  odrinjeni…izvajalec pa pod pritiskom tistih, ki so imeli v rokah vpliv in denar.

                                                                                                – 13 –

Prvi je župan, ki bi moral že takrat, na občnem zboru PD Žirovnica, pogojeno z obljubljeno podporo, vključiti v pripravo slovesnosti ob stoletnici tudi domače planinsko društvo. Njemu in njegovim…. se do danes še posvetilo ni. Domačini smo bili odrinjeni, pr’….. pa to še na misel ne pride, da bi bilo pošteno in nujno, da ne omenim tudi koristno sodelovanje domačinov, še posebno planincev.

Je to storil načrtno ali mu je zadeva ušla iz rok? Ve le on sam, če ni imel pri tem še kakšnega pametnega svetovalca, ki tudi ni bil domačin.

                                                                                                – 14 –            

 

Večina udeležencev proslave ob stoletnici navzočih je bilo domačinov iz vasi pod Stolom. Zato smo bili upravičeno razočarani nad nastopi posameznikov. Plod površnih govorov in skrivljenih resnic, prizadetost odrinjenih domačinov razdvaja ljudi v vaseh pod Stolom. To počnejo pr’….., ki poniglavo prevzemajo oblast.

Odgovornost za tako početje jim je tuja. Z velikimi načrti, ki bi jih izvajal vsak trenutni župan, ne glede na politično pripadnost, ne bodo prepričali ljudi. Delo župana in drugih izvoljenih od ljudi, bi moralo biti popolno.

V to prištevam tudi drobne zadeve, kot so skrb za tradicijo, ohranjanje navad in dogodkov, zapisovanje zgodb in ledinskih imen, pristnih starih nazivov, nerešeni odnosi z Ribčam v Vrbi, muzej krajevno znamenitih ali pomembnih predmetov…

                                                                                                – 15 –

Zakaj ne bi uporabljali star in pomenljiv vzdevek ˝Podstolovski˝-a-o-e ?  …domačini, tovariši, rodoljubi.

To so napisali v ˝Planinskem vestniku˝ o naših prednikih, v znak hvaležnosti, že pred stotimi leti.

Imenovanje gostilne˝Kašar˝je popolnoma razvrednotilo staro uporabno imenovanje krajanov naše občine.

Lesen pajac, ki ga je Čut postavil pri koritu v Žirovnici je slab lik Kašarja, smešen in je v sramoto Kašarjem, ki smo bili na ta vzdevek, vedno in povsod, še kako ponosni.

˝DVORANA POD STOLOM˝ je neposrečeno izumetničeno imenovanje za telovadnico pri šoli, mogoče tudi za športno dvorano v Zabreznici. Ime niti slučajno ne izraža namembnosti niti približnega kraja, kjer je postavljena. Staro uveljavljeno ime v občini je gostilna ‘Podstovam’, zdaj pa še dvorana.

To ime se nikoli ne bo ˝prijelo˝, če tudi bi župan nas domorodce izgnal!!!

V široki ljudski rabi je bilo: »Kam greš?« in jasen odgovor:«Podstou ». To je pomenilo v gostilno ‘Pod Stolom’.

Imamo Lovski dom ˝Stol˝, kjer so medvedi. To je pravo in razumljivo ime, bolj po domače je pa ˝Pr’jagr’h˝.

Kako bomo napisali na lepak za športno ali kulturno prireditev? Kje se bo dogajalo? …v dvorani pod Stolom ali v ˝Dvorani ‘Pod Stolom’ ali v ˝Dvorani pod Stolom˝ – v telovadnici (športni dvorani) pri osnovni šoli v Zabreznici?

                                                                                                         

To je zmazek pr’….. , tudi prikaz nastajanja tega imena na proslavi pri odpiranju nove športne dvorane,  je bil neduhovit zmazek, pravzaprav nekaj otročjega…

Kratko in jedrnato, po starem, vsakomur jasno je: ˝v Žirovnici v Domu˝ in ˝na Breznici v Dvorani˝ bilo in je še v široki rabi in vsem razumljivo. 

In spet smo tam, pr’….. bodo še naprej pisali in hodili v Završnico, domorodci pa Zavrh!!!

Kaj nas razdvaja, kdo nas razdvaja in zakaj? Na to bo odgovoril župan meni in javnosti v »NOVICAH«!

U p a j m o, da še letos…

                                                                                                – 16 –

                                                                                                                                                           18.8.2010

                                A P E L  ali prošnja

Moje dolgoletno prizadevanje še ni naletelo na interes v občini in moj predlog še vedno čaka na usmiljenje nekoga, ki bo imel vpliv in oblast v občini, s prirojenim čutom pripadnosti svojemu kraju, inteligenco in sposobnost prevzeti odgovorno nalogo za ureditev verodostojnih podatkov o kraju in ljudeh, nekoč in danes.

V osnovni, enostavni obliki bi morala imeti Občina Žirovnica, v mapi na upravi vse zapiske, ki so do zdaj znani, z več, čeprav različnimi razlagami, sprejeti po široki javni obravnavi.

Tako gradivo naj bi bilo na razpolago vsakomur, ki bi se zanimal za naše kraje, za potrebe piscev, časnikarjev, da bi bili podatki enaki in verodostojni.

Občinsko glasilo je primerno za javno obravnavo, ker je to potreba na ravni občine.

To potrebo ponavljam že vrsto let, a do zdaj še nobena občinska oblast za to ni imela posluha. No, če sem bolj natančen, ker so eni in isti na oblasti, kar občina obstaja, oblastniki niso imeli posluha. Mogoče, če bi se jaz pisal Janez Ponižni ali Franc Legat, bi se že kaj zgodilo…  

Županu sem že osebno in v dopisih od društva  K’PR’ večkrat omenil, da je to potrebno, da sem pripravljen delati na tem . Dal mi je predlogo, karto občine, sliko iz zraka in to je bilo vse.

Namesto, da bi me podprl, se je mučil s tem, kako bi mojo ograjo pri cesti podrl…

                                                                                                – 17 –

                                                                                                                                                            27.8.2010

                                ˝  m u l e t j e r a ˝  in  ˝nemška pot˝

1. V današnjem ‘GLASU’ sem prebral v objavi za napovedani pohod ˝Večno mladih˝ na Stol, da se bodo vračali po»muletjeri«.Ker je vzpon napovedan po » Žeronsk´ pot´«, je potem povratek predviden po »Zabrešk´ pot«. Dodatno uveljavljeno ime je tudi »Konjska pot«, ker so jo uporabljali nosači s konji. Še danes bi jo v sezoni lahko imenovali »čez konjske fige«. Pri vzponu te do  »Čeva« (Čelo) lahko preseneti konjska čreda v diru. Na poti je zato veliko konjskih fig. Verjetno so se tam pasli konji že davno, davno pred planinci in so si to pot sami utrli, mule pa na Stolu niso domače živali.

Zgodovinsko izročilo pove, da so »Zabreško pot«, pred gradnjo ‘Prešernove koče’  na Stolu, nadgradili do koče.

               

2. Po proslavi ob stoletnici ‘Prešernove koče’ sem sedel ob malici pred kočo in poslušal zdajšnjega oskrbnika, ki je planincem priporočil povratek po ‘slovenski poti’ do ‘Zabreške pvanine’. Prosil sem ga za razlago odkod izvira ime ‘slovenska pot’.

Ker me verjetno ni poznal, mi je »natvezil pravljico«, da so »Žeronsko pot« zgradili in uporabljali nemški planinci, na rovaš tega so slovenski planinci zgradili » Zabreško pot« in tako se je prva imenovala ‘nemška’ druga pa ‘slovenska’. To je le stvar bujne domišljije, o tem ni nikoli nihče govoril.

3. Vrh nad Rjavimi pečmi se imenuje  »Potošk´ Stou´« že od kar pomnim. Zahodno je »mev« (melišče)

imenovan »Potošk pvaz«. Tam rastejo lepe in velike planike.

Zavod za turizem in kulturo Žirovnica je pripravil zemljevid (že drugič, popravljeno izdajo), ki je nameščen pri trgovini Merkator in pred gostilno Ozvald, namenjen obiskovalcem. Poleg drugih očitnih nepravilnosti, oziroma grobih napak, je na njem označen ‘Potoški Stol’ kot »Žirovniški Mali Stol«.

4. Uradno ime ŽIROVNICA se v izpeljavi izgovarja in piše: žirovni–š-ka občina, šola, planina…

Narečno ime »Žeronca« pa se v domači rabi izgovarja »Žeron-s-ka« ali »žeron-s-ka«. Kadar pomeni ledinsko ime , se zapiše z veliko začetnico, v drugih primerih pa z malo začetnico.

» Žeronsk´ koretlni« so na ‘spomeniku’  ( ? ) sredi vasi zapisali  ‘ž e r o n š k a  k o r e t a ‘.

Še druga kozlarija se jim je posrečila. Vaška korita so bila in so ob izviru vode. »Šterne« pa so bile izkopane po dvoriščih; pritrdili so na staro korito »pumpo« za okras in tako skazili pristno okolico.

Modrost, da ji ni para in v glavah jim pamet kar vre….To so ˝žeron-š-k´ koretlni˝.

Župan je njihov trud (???) moralno in menda tudi materjalno podprl.

Ti navedeni primeri so spet ‘apel’.

Torej župan !  To so majhne stvari, za župana obrobnega značaja, ampak pomembne za ohranitev pristne predstave o kraju… tudi na podlagi starih ledinskih imen, priložnosti, navad in običajev, kakor tudi narečnega jezika, ki je lep in dovolj bogat za sporazumevanje. Zato ga je treba negovati in ohraniti.

To naj bi bilo zapisano, preverjeno, kar je poznanega in shranjeno na Občini in…

                                                                                                – 18 – 

12. 9. 2010

O B V E S T I L A   O B Č A N O M  – mesečnik ali informator ?

V zadnjem odstavku mesečnika za julij, avgust je navedba :

Naslednja številka informatorja bo zar-di počitnic izšla okoli 20. avgusta… ( Nerodna časovna  opredelitev, ki v uradni objavi ni primerna )    » I n f o r m a t o r » dodatno imenovanje ? To ni sprejemljivo. Je pa to že kar navada, v praksi po naši občini. Vsakdo se »trudi«, da bi kaj novega izumil. S tem postaja vse še bolj nerazumljivo in zapleteno. Zakaj? Vprašujem odgovorne in tiste, ki to počnejo.  

In ˝apel˝ županu…

-19 –

O B V E S T I L A   O B Č A N O M   – drugič –

Na pogled lepa, prijetna zgibanka. Slike, oblikovanje in tisk odlično!

Župan se bo še gotovo spomnil, da mi je pokazal osnutek in je upošteval mojo pripombo o povečanju naslovnice. Obe naslovnici sta lično urejeni.

Oblika, vsebina in pravopis pa od posameznih avtorjev pod kritiko, sramotno slaba in skrajno neprimerna za našo občino in za naše kraje, odkoder izhajajo velikani slovenske besede. Na teh lovorikah smo postali čemerni in brezbrižni v odnosu do lepe slovenske besede v zasebni in poslovni rabi.

In spet ˝apel˝županu…

– 20 –

O B V E S T I L A   O B Č A N O M     – tretjič –

Pred šestdesetimi leti so me takratne ugledne, časti vredne in prizadevne učiteljice naučile, da mora vsak spis vsebovati oziroma, da mora biti sestavljen tako, da ima uvod, jedro in zaključek. V prispodobi so učiteljice iz predvojne generacije to po domače ponazorile z besedami, da naj ima spis ( pismo, prošnja, dopis…) glavo…… in rep. To smo seveda še bolj zapomnili. Kdo je izničil ta stara pametna pravila ne vem. Zanesljivo pa trdim, da jih dandanes pisunarji v naših občinskih glasilih ne upoštevajo, dvomim, če jih sploh poznajo. Imamo v občini več »izkušenih« učiteljev, profesoric z zaključeno kariero, ki se za to, na žalost, ne zmenijo. Sposobnih in uglednih pa že 50 let ni več in to odraža raven našega pisunarstva.

Vsebina spisa mora biti povezana. Skozi dober spis »se vleče nit«, da je spis enostaven, smiseln in lahko razumljiv.

Za sporočila, vabila, lepake so prav tako stara uveljavljena pravila.

Uradna sporočila, vabila se sestavlja brez  čustvenih poudarkov ( hvale in samohvale ), brez bahavih ocen in mora biti razvidno, kratko in jasno navedeno kdo, kdaj, kje in kaj se dogaja.

Lepaki, vabila in obvestila, ki izhajajo v naši občini, imajo dokaj klavrno podobo.

Toliko v razmislek tistim, ki se čutijo prizadete!

Kot primer zmedenega pisanja navajam zadnji odstavek prvega obvestila  ( September 2010 )

» Svečana podelitev priznanj bo v nedeljo 5. septembra ob 16.30 uri na Veselih dnevih 2010. Dobitnikom priznanj iskreno čestitamo.«

 

1. Neprimerna uporaba čustvenega poudarka‘iskreno’, uporabljeno s strani organa, komisije.
2. Primerno bi bilo: »…..v nedeljo 5. septembra ob 16.30 uri bo na ‘Konjeniškem prostoru’  ob Cesarski cesti pod Breznico na prireditvi ˝VESELI DNEVI v Žirovnici˝ svečana podelitev priznanj »

V drugem, tretjem, četrtem in  petem oglasu prav tako ni navedeno kje bo potekala prireditev.

Navedbi » Konjeniški dan v Žirovniciˇin »Medeni dan v Žirovnici«  dobesedno in po nepotrebnem  zavajata bralca, ki bi se lahko odločil, da gre res v Žirovnico na ˝trg Žeronšk’h koretlnov’.

Vprašanje za avtorja teh besedil bi bilo, kje se je naučil takih pravil ali pa sloni na nameri, da poskuša spremeniti slovenski pravopis.

To zgibanko dobijo v roke tudi gostje , ki prihajajo v naše kraje in kaj si lahko o tem mislijo.

Mene je sram ….    Kaj pa župan?….         V prispodobi rečeno: »Cesar je slep, minister Gregor pa nič!«

                                                                                         – 21 –

                                                                                                                                                             14.9.2010

I N T E L E K T U A L C I    naše občine

Med prebivalci naše občine je nekaj »po vojni« šolanih inženirčkov in v zlati dobi takratnega režima s privilegijami  šolanih tehnikov, učiteljev, profesorjev, pedagogov, pravnikov in ekonomistov ter še nekaj faliranih študentov zraven, ki se imajo za »intelektualno srenjo« v občini. Le redki posamezniki so se z delom na svojem področju izkazali, kot ing. Čop Stanko za primer. V dobro kraja ti intelektualci niso naredili prav nič pomembnega ali posebej koristnega dela, ki bi posameznikov ugled dvignilo iznad nivoja drugih občanov, kar je osnova, da nekdo postane strokovnjak v očeh ljudi, ki mu to priznavajo. Prodorno so se udinjali povsod in z odrivanjem poskrbeli, da tisti, ki so se z svojim delom izkazali, da so sposobni in delavni, niso bili vključeni v družbeno dogajanje v kraju, največ iz razloga, ker niso del te »intelektualne srenje«.

Kaj pomeni univerzitetni naziv nekomu, ki ne obvlada pravopisa, ki dejstva in resnico pretvarja v pravljice, se trudi in prodaja, da bi pridobil ugled. Vsa njegova »dela« so pa zaradi napačnih podatkov, izkrivljenih dejstev škodljiva za ugled kraja in drugih krajanov. Dobesedno so ta dela samo za na grmado.

Oblastna elita Občine pa to podpira denarno in materjalno, kupuje, prodaja in deli gostom in obiskovalcem, kakor vrhunski literarni izdelek. Pisca je ta elita celo nagradila z najvišjim političnim imenovanjem v občini.

Odgovorni! Kje je vaše znanje, kakšne so vaše sposobnosti?

In še drug primer po vojni izšolanega, ki je že v častitljivi starosti pa kljub temu še dogajanju »št’h drži« in prej navedeno nekritično sprejema, nisem mu pa mogel dopovedati, da je novozgrajeni pločnik za pešce. On trdi, da se sme tudi s kolesom voziti po pločniku… Nekaj je tu treba postaviti pod vprašaj.

Oblastna elita Občine! Kašni ste pa vi?

                                                                                         – 22 –

                                                                                                                                                                   18.9.2010

O B Č I N A

O b č i n a    ali  o b č i n a

Nesporna in z dokazi podprta je moja trditev, da nihče v občini Žirovnica, niti na ˝Občini Žirovnica˝ ne zna pravilno uporabiti besede občina ali Občina…….( Bled, Gorje…), z veliko ali malo začetnico.

Tudi tisti, ki samo berejo občinska glasila, odloke, razpise, objave, zbornike, knjižice in brošure, bi bili dolžni na to opozoriti odgovorne v občini in tudi posamezne pisce.

 

To je sramota za kraj in vse krajane. Prav posebno za oblastnike, uradnike in ˝namišljeno˝ inteligenco.

Moje  mnenje:

                            –      » o b č i n a »  je politično odrejeno, zaključeno ozemlje, območje, področje…

–        » O b č i n a  Žirovnica » ( Bled, Gorje…) je imenovan temeljni upravni organ, ki ima sedež, svojo občinsko upravo in vse organe upravljanja.

Občinska uprava vodi Občino…. , izdaja odločbe, sklepe, vabila in vodi evidence, zbira podatke, ureja spremembe, upravlja s premoženjem i.t.d.

Odloke, sklepe in druge odločitve sprejemajo in potrjujejo organi Občine…. , ki  jih občinska uprava uporablja pri  vodenju del in nalog za potrebe v občini.

Zato je uporaba izraza  ˝Občina˝, brez imena, nedoločena oblika in ni povsem primerna za uporabo.

V praksi je včasih težko pravilno uporabiti ta izraz. S spreminjanjem razporeda besed v stavku pa se lahko doseže pravi pomen!

Primeri:

V praksi sem do zdaj zasledil pravilno uporabo le v odločbah DURS.

V  ‘NOVICAH  občine Žirovnica’ ali v mesečnem ‘ OBVESTILU’, se je že pojavila kratica  »OŽ». Na betonskem koritu na Selu pred Resmanom, je taka kratica ˝vtisnjena˝ v beton. To je skrajno neokusno, neprimerno, nestrokovno…  » OŽ « je nerazumljiva okrajšava, vsakdo bi najprej pomislil, da je to kratica osebnega imena in priimka.

Kaj je prav?   

–        Deset let  Občine Žirovnica

–        ZBORNIK  Občine Žirovnica

–        V zavetju Stola: zbornik občine Žirovnica

–        V Občini Žirovnica smo prišli do prve prelomnice po njeni ustanovitvi… (župan)

–        …če bi ostali del Občine Jesenice

–        Prvi Občinski svet Občine Žirovnica…

–        …muzej Jesenice, ki je izvajal muzejsko dejavnost na celotnem območju Občine Žirovnica

–        Tretji župan Občine Žirovnica je v drugem krogu …

–        Na območju občine Žirovnica so namestili 60 usmerjevalnih tabel …

–        … postavitev … je v sodelovanju z občino vodil …

–        Novice občine Žirovnica

–        Verjetno ni veliko ljudi v Občini Žirovnica

–        … razvoj nove Občine Žirovnica

–        … kot prvi župan Občine Žirovnica

–        Ob 10. obletnici Občine Žirovnica z njenim razvojem zadovoljen tudi …

Gospod L.P. je župan občine Žirovnica, Občino Žirovnica vodi župan …razlastitvena upravičenka je Občina Žirovnica…   Dela pri obnovi ceste vodi in financira Občina Žirovnica ( ker občina Žirovnica ni pravna oseba )

Mi živimo v občini Žirovnica. Župan in uradniki delajo na upravi občine Žirovnica  na »Občini« Breznica 3.

–        NOVICE OBČINE ŽIROVNICA .. Novice Občine Žirovnica .. NOVICE občine Žirovnica

–        … predstavlja največjo investicijo v Občini Žirovnica …

–        29 junij je v Občini Žirovnica posvečen spominu …

–        Minister je 20. aprila obiskal Občino Žirovnica ( Mogoče je bil res na upravi ? )

–        … in Rdečega križa v Občini Radovljica

–        Občinski načrt reševanja ob potresu za Občino Žirovnica

–        Občinski načrt oskrbe z vodo za Občino Žirovnica

–        Prav tako je tekla beseda o sodelovanju občine (?)  z društvom …

–        Vsem bralkam in bralcem Novic Občine Žirovnica želim …

–        OBVESTILA  … predmet razpisa so priznanja občine Žirovnica

–        Naziv ‘častni občan’ se podeli (? …sam ne ) občanu Občine Žirovnica

–        … s sedežem v Občini Žirovnica

–        Priznanja – plaketa,  nagrada Občine Žirovnica

–        Predlagatelji … skupnosti, društva ali politične stranke v Občini Žirovnica

–        Literatura – knjižice F.L. – so zelo primeren vodnik po Občini Žirovnica

Za župana je pa Občina občina ali obratno, sicer bi kot prvi v občini poskrbel, da se v občini in na upravi Občine Žirovnica ( » na Občin’ » ) ta naziv pravilno uporablja.

– 23 –

5. 10. 2010

P R E D V O L I L N A ……….   

Prebral sem pozorno, nekaj zadev tudi preštudiral v gradivu predvolilne propagande. In kaj pogrešam?

Nekaj je res, večinoma pa je le osladna predvolilna propaganda in cela vrsta ˝pobožnih˝ želja,  ki jih stresajo vsi politiki oziroma politikanti, vedno in vsepovsod.

Nihče v svojem programu ni omenil, kaj šele predlagal, da bi našo občino označevali in predstavljali v javnosti, na propagandnem materjalu, v književnih virih s tistimi ˝atributi˝, pravzaprav posebnosti, značilnosti, kakršnih nobena občina nima.

               Vrba, cerkev  sv. Marka    

˝Pot kulturne dediščine ˝

               Bogata tehnična dediščina

               Ajdna

               Stol, Prešernova koča in njeni prvi graditelji

               Bogata zgodovina, zgodbe o krajih in ljudeh

               Zgodovina čebelarstva – ˝Plemenilna postaja Anton Janša˝

               EDINSTVEN KRAJINSKI POJAV NA SVETU – Monštranca, Sveča in Kelih na pobočju Stola

               Stol – najvišji vrh Karavank – v naši občini  ( ni  sosed )… in še kaj …  

                                                                                         – 24 –

P R V A   L A S T O V K A    ( še ne pomeni pomladi )     pač pa …otoplitev in popuščanje v principih.

Z g. Dolar Miranom se prerekava že dobrih deset let, zdaj mu je šele »užgalo« …

Na zgibanki NLŽ je prvič »uradno« objavljena fotografija, ki simbolno predstavlja našo občino.  P o h v a l n o !

Ne dvomim, da to ni njegovo delo. Če bi to posnel pol ure kasneje, bi bil motiv verjetno še lepši, zagotovo bi bile značilnosti krajinskega pojava še bolj poudarjene. Ta motiv me je prepričal, da je Stol ˝brez kape˝ ( snega) na fotografiji najlepši.

Zdaj bom zapisal še misel, ki me » žuli« odkar sem zagledal naslovnico druge izdaje zbornika ˝V zavetju Stola˝ prav krepko po domače, da je tisti, ki je ta motiv   ( brez krajinskega pojava MSK )  dal na ovitek knjige, reven na umu.

                                                                                         – 25 –                  

K O N J I

so živa bitja, mladi poskočni, naučeni so koristni, ko se iztrošijo, opešajo, se ne ‘napenjajo’, ker nimajo čuta pomembnosti, ne  mislijo da so nenadomestljivi, kakor ljudje, ki se radi ‘grebejo’ za oblast.

Ne zanikam, da navezo NLŽ konji dobro ne vlečejo,

                                    za občino pa je potreben konj, za katerim se prah dviguje !!!

 

 

 

 

 

 

                                                                                         – 26 –

 

Bolj klavrna je slika članov NLŽ, ki so na listi za občinski svet, ker se obrazi prekrivajo, še manj mi je všeč zelena barva na županovem portretu. Mogoče je to prekrivanje bilo namerno storjeno, ker je g. Lavrenčičeva 

zelo dobro vidna na zgibanki DESUS-a, kot njihova članica.

Odveč je razprava o namišljeni pomembnosti posameznikov v naši občini. Včasih pa »tud’ mem udarj’o »

Bog jim odpusti, saj ne  ………..

                                                                                         – 27 –  

                                                                                                                                                                  7.10.2010

K r a t k a    p a m e t

Dejstvo je, da je s tem, ko nastopa na listi NLŽ ga. Lavrenčičeva in niti najmanjše možnosti nima za vstop v občinski svet, povzročila zamero pri svoji sestri, ki je bila zato odpoklicana iz volilne komisije in s tem oškodovana za 450 € zaslužka. To je bila zanimiva debata pri omizju.

                                                                                         – 28 –           

P A J K O V E   M R E Ž E

Še nikoli ni bilo v enem viru zbranega toliko gradiva za presojo in oceno političnega stanja v občini, kot v zadnji številki revije ˝NOVICE občine Žirovnica˝.

1. Jekovec je zapisal:« … nas je doseglaneusmiljena vest…« ( kakšna pa je …usmiljena vest o smrti? )

…v delo Občine Žirovnica vključil leta ( šele !!! op.p.) leta 2006… vodil delo Odbora za prostor …( in takoj dosegel, da je bil podan predlog za spremembo namembnosti njegove njive sredi polja v  gradbeno parcelo.)

… je vedno podpiral dobre projekte in ideje ( svetnikov NLŽ in župana ) , ne glede na to, iz katere politične opcije ali liste je bil predlagatelj.«

Vprašanje je, zakaj ta slavospev poje prav podžupan in idejni vodja listarjev. Spodobilo bi se, da bi to izšlo iz njegove politične strani SDS ali mogoče tudi od župana. Verjetno tega, kar je vedel Jekovec »njegovi« niso vedeli in niso nič napisali.

Res pa je in nesporno dejstvo, da je bil Tona ‘sedmi’ svetnik NLŽ, ki je pritegnil še drugega svetnika SDS naivnega kolega Dušana Konteta in sta oba zatajila strankarsko pripadnost, kar je temelj demokracije in vedno prispevala svoja dva glasova za preglasovanje svetnikov SD, LDS, SLS … večkrat tudi pri nekoristnih odločitvah, katerim bi ali so strankarski svetniki nasprotovali. To so torej zasluge listarjev, pravzaprav od Jekovca,  pri uspešnem delu v občini.

Jekovec je še zapisal:« … imam občutek, da si se spravil ….. in z vsemi, ki si jih srečal v življenju …« Tako ganljivo pisanje, da je ob tem lahko še kakšna solza padla na papir. Resnične solze pa točijo tisti, ki so si edini, da je res prehitro odšel. Za svoj način življenja je imel le veliko moči, ne pa možnosti.

Ne verjamem, da bi g. Jekovec že pozabil, da je z ovaduštvom pri županu prav on povzročil, da sem bil primoran zadevo o prodaji stanovanja pod sumljivimi okoliščinami v Zdravstvenem domu domači zdravnici, tudi članici NLŽ, podrobno raziskati. Pri tem sem ugotovil, da je ta postopek na vseh stopnjah vodil prav g. Jekovec in stanovanje ( 159 m2 s kletnimi prostori in garažami, katerih v popisu niti nisem zasledil) prodal po 729 € za m2. Ja prav ste prebrali – sedemsto devetindvajset €. Pri prenovi ZD je bilo v stari del ZD za obnovo, vloženega 15 milj. SIT.

Na mojo prijavo Kosovi komisiji, sem dobil odgovor, ki sem ga razumel tako, da naj to rešujemo najprej doma. Kdo ? Župan ali Jekovec, občinski svet, nadzorni odbor; povsod so sami listarji … to je pa moč in oblast.

Čeprav je navidezno vse lepo zavito v   ˝p a j k o v e   m r e ž e ˝.

                                                                                         – 29 –

KDO  prehiteva čas ?

V reviji ˝NOVICE občine Žirovnica˝ , ki so bile razdeljene po hišah v četrtek 30.9.2010 zjutraj, je že zapisan

županov odgovor na vprašanje novinarke o dogajanju na zadnji seji občinskega sveta, ki pa se je odvijala šele ob 18 uri zvečer, istega dne. To se zgodi le članom občinske »vlade« v Žirovnici.

Župan prav tako napoveduje prednostne naloge nove občinske »vlade« in gotovo misli postati »premier« nove občinske »vlade« v Žirovnici.  ( … mogoče kdaj na pustni torek … ) Taka »strateška« misel, da ‘dol padeš!’

                                                                                         – 30 –                                                             

KDO zamuja priložnosti in zanemarja možnosti ?

Iz županovih smernic ni razvidno kaj je in kaj bo ukrenil, za oživitev dela Turističnega društva Žirovnica.

Od sestanka v županovi pisarni pred leti, ni s prstom mignil… Tam smo se uradno sestali z županom še predsednik TD Žirovnica  Franc Legat, direktor ZTK Janez Dolžan in jaz kot dolgoletni član TD.

Župan ni omogočil, na moj predlog, da bi pisali zapisnik. Kmalu se je pokazalo, da smo samo ˝meglo mešali˝, ki je zakrivala početje ZTK in posredno učinek slabih idej ustanovitelja in prvega direktorja ZTK Jekovec Izidorja.

Nagrado je pa dobil, pravzaprav mu jo je takratni župan Pfajfar ˝vsilil˝.

                                                                                         – 31 –

Edina svetla zvezda   –   je še na nebu …

Najbolj jedrnata, korenita, močna in zavezujoča je ideja stranke SD, dobesedno:  

»Ponovna ustanovitev turističnega društva je nujna …..  ZTK pa naj sledi poslanstvu in viziji, ki mu je bila dodeljena ob ustanovitvi.«                                                         

Na to moram pripomniti, da g. Franc Legat še vedno »nekaj mečka« ker so ˝naš toko rekl˝. Za tem v ozadju sta verjetno Jekovc in tudi župan. Formalno TD še obstaja a je, po izjavi predsednika Legata,  v mirovanju.

Društvo kot društvo je bilo vedno kot skup navdušenih ljudi prijateljev in znancev na določenem področju, v svrho druženja, zabave z delom za  skupno dobro, za ohranjanje vrednot človeka in krajev.

Torej;  TURISTIČNO DRUŠTVO potrebujemo najprej in predvsem za nas. Potem bomo vabili v goste druge in zgodilo se bo, kot se že zdaj, ko so ‘Veseli dnevi v Žirovnici’, slavje v Vrbi in polni avtobusi šolarjev …

                                                                                         – 32 –                                                                                                   

 

Z A D N J A   –  p r e d v o l i l n a    za  župana

Nesporno je v občini veliko novega.

Poslušal sem Radio Jesenice, soočenje županskih kandidatov. Med drugim je rekla ga. Resmanova, da so na upravi občine smernice, načrti, programi za kulturni in turistični razvoj izdelani, le župan okoli sebe nima pravih ljudi, ki bi jih izvedli …

Res, da smo bili le v šotoru, s kozarčki v rokah, preden je Poldi postal župan, je na moj izziv s prstom pokazal na enega in drugega člana njegove liste, takrat je bil še on predsednik društva NLŽ in dejal : » Ta bo moj podžupan, ta pa direktor občinske uprave.«

V tem je župan Leopold Pogačar prvič zatajil …     in razočaral oba svoja privrženca in vse, ki smo pričakovali

                                                                                                                  s  p  r  e  m  e  m  b  e.

Pa srečno Poldi … ( stavo sem še dolžan ! )    

S R E Č N O !

         2011

Le vkup, le vkup….neumna ‘raja’

slepost ne bo nam zgradila raja !

Pogled v bodočnost z odprtimi očmi

nam bo prinesel ….. vsaj nekaj vedrih dni !

                                                                                                                                        1.1.2011     

U v o d n a    z g o d b i c a

Na dvorišču sva se srečala… Pred polnočjo je bilo…Za mano si prišel… Nisem vedel zakaj…

Pri točilni mizi sva obstala. Za pijačo si mi dal, nisem vedel zakaj. Razgovoril si se, nisem vedel zakaj. Pila sva ‘rundo za rundo’, nisem vedel zakaj pa mi je kar pasalo. Vedel ni niti Trebušnik, ki naju je stregel še dve uri po polnoči.

No, potem mi je kanilo….

Nemoč, obup ali korajža ? Še zdaj ne vem. Grozil si, me hvalil, učil in prepričeval. Nisi vedel in prepričan sem, da še zdaj ne veš, da se prepričanega prepričati ne da, najmanj tistega, ki ga je življenje naučilo, da v ponosu vzravnanega  v pokončno držo, ne vrže po tleh vsaka slaba sapica.

Nespretno in slabo si predstavil svojo namero. Ne vem kako to? Požvižgam se na take grožnje in vem zakaj !!!

Epilog!   Moja ograja še stoji. Cesta je po nepotrebnem bolj ostro zavita proti odcepu v vas Selo, slabše pregledna in bolj nevarna kot prej. Ugled občinskih ˝strokovnjakov˝ je padel pod potrebno raven.

Obljuba!  Želel si zvedeti in zato si mi govoril, da pač lahko pišem kar hočem, da te ne moti, da mi boš lahko odgovarjal, če bom še pisal… Takrat sem  dejal, da bom še kaj napisal do jeseni, do volitev, potem pa…..

In zdaj sem tu…spet pri pisanju. Razmere me silijo, da opravičim svoje početje. Vse in vsem ne bo nikoli prav. Različnost je nekaterim nerazumljiva, težko sprejemljiva. Je pa pogoj za obstoj družbe in pametnim, ki to vedo, vodilo za obnašanje v javnosti…

—————————————————————————————————————-                

Še enkrat pozorno preberite v decembrskih ‘Novicah’ pripis županovega poročila »Pa še to…«. Naleteli boste na zmazek, poln zmedenih misli in nepravih pojmov, slovničnih napak, nepotrebnih ali potrebnih vejic in pik.

» Podstolovske resnice » postavljajo prizadete pred dejstvo, da se lahko s svojo resnico v  dialogu postavijo v bran, po načelu od vrstice do vrstice, od primera do primera. Odkrito in pošteno, v javnosti…

Navajam samo nekaj »cvetk« :

            – Za vami so že   trije   seje OS…

            – Rezultati dela občinske    vlade   v preteklem mandatu… 

            – …za občinsko upravo, večjo večnamensk-a  sejno dvoran-a  s čajno kuhinjo, …

            – Če bo-mo vsak  prispeval-i  svoj delček…

            – …je prav, da izkoristimo začetek za boljše medsebojne odnose…

            – Nobena organizacija in tako tudi občina, …       ( ! Občina je organ državne uprave ali politične ureditve. Stranke so politične organizacije )

            – Vsi predlogi, kritike in pohvale, ki so konstruktivne in dobronamerne ( -narave- ) so zato še kako dobrodošle.  ( …predlogi, …….ki so konstruktivne in dobronamerne so zato še kako dobrodošle. )

– …premisliti z različnih zornih kotov…(– lahko le pogledamo…)

            – Pa četudi … ( slovnično se s  ‘Pa…’ stavek ne začenja!  …četudi… ni slovenska beseda )

            – …je več kot resnic neresnic, natolcevanj in tudi zlonamernih laži.

            – Prepričan sem, da tovrstno pisanje ne vodi k odprtemu in iskrenemu iskanju rešitev.

S tem me je župan dobesedno podžgal …

V nadaljevanju pisanja bom dokazal, da sem že v več primerih imel in pokazal iskren namen z delom in pri iskanju rešitev, kar delam še zdaj. Vedno me je pa župan zaničevalno potolkel, ni me pa dotolkel…  To je noro!!!

                                                                       – 33 –  

                                                                                                                                         2.2.2011

P O V O L I L N O   razmišljanje

Nihče v občini ne dvomi, da je bila pri volitvah za župana močno prisotna politična kuhinja.

Preveč poniževalno bi zgledalo, če kandidat za župana ne bi imel protikandidata. Zato sta se očitno bivši in zdajšnji  »šef« občinske politike dogovorila in vključila v volilni boj g. Resmanovo, ki je bila vključena v krščanski politični srenji, kandidirala pa je kot članica stranke LDS. Očitno brez možnosti za uspeh na volitvah, si ni delala niti predvolilne propagande. Na Radiu Triglav pa je protikandidatu natresla nekaj resnic, ker jo je ta v izjavi za  GLAS nemarno oblatil takrat, ko je odšla z Občine. Ni bilo javnega soočenja. Do zadnjega roka je odlašala z obvestilom javnosti. Očitna megla pred volivci se je brž razblinila.

Sramota je ostala političnim strankam v občini, ker s svojim medlim političnim delovanjem ne uspejo pripraviti sposobnih in uglednih kandidatov za župana.

                                                                       – 34 –     

P O V O L I L N A    r a č u n i c a

Izvedba je možna na več načinov. Zato so po vsakih volitvah vsi zadovoljni in vsi zmagovalci. Kosmata laž je to.

Podatki za  občino Žirovnica :

            Volilnih upravičencev                                               3.681

            Oddanih glasov za župane                                         2.013

            Neveljavnih                                                                    80

                                                                                              ———-

            Veljavnih                                                                   1.933

Pogačar Leopold                            1.699

Resman Bernarda                              234

                                                                            3.681 – 1699  =  1982  upravičencev ni volilo

Torej: Pogačar Leopold je dobil  46,15 % glasov volilnih upravičencev –        

          občanov

                          Uradno je navedenih    87,89 %   

Taka je »resnica« volilnega izida. Pogačarja so volili samo »njegovi« in tisti volivci,  ki vestno opravljajo svojo državljansko dolžnost  pa niso imeli nobene izbire. Dejstvo je, da tisti, ki niso prišli na volitve, Pogačarja ne marajo. Pogačar niti slučajno ni več tako priljubljen v občini in okolici, kot si domišlja, še manj pa njegovi pribočniki.  Nima nobenih izvirnih idej. Kot župan dela samo tisto, kar bi vsak drugi na tem položaju. Njegova ideja so samo »ležeči policaji«, ki motijo voznike in to volivci vemo. Navajen je represije in to uporablja pri delu kot župan. Nobenih srečanj z župani gorenjskih občin ni več. V prejšnjem mandatu je veljalo, da župani policajev  ne marajo, a vseeno prav policisti zasedajo vedno več odgovornih mest.

Volilni izračun je narejen po zdravi kmečki pameti, ne po politični logiki, ki služi povzpetnežem za baharijo. Uradno je pa to res  neresnica ali dobronamerna laž.

Nekomu je prezgodaj umrla učiteljica za matematiko, tistim pa, ki se ravnajo po zdravi kmečki pameti, še šole potrebne niso.

O norostih  pa v prispevkih, ki sledijo…

                        – 35 –     

3. 3. 2011

Ž U P A N    j e   » n  o  r »              ( Je župan res nor ??? )

sem zapisal v narekovajih, ker nisem strokovno merodajna oseba, da bi si to lahko privoščil napisati kot diagnozo. Ni pa izključeno, da ne deluje tako zaradi vpliva svojih pribočnikov.

V nadaljevanju bom z opisom  posameznih primerov podprl svoje razmišljanje in navedel ugotovitve. Iz tega boste lahko sami presodili, če se motim….in prosim, javno oporekali mojim navedbam.

Večkratnim dobronamernim opozorilom, se je zmeraj nesramno in neumno odzval.

Dokazov je dovolj. Naštevati bom začel z bolj nedolžnim, vendar dovolj  odmevnim. Imam tudi precej pisnih dokumentov, na katere navezujem svoje navedbe.

1. Iz nič se je v osmih mesecih vselil v novo hišo, z urejeno okolico, asfaltirano cesto in nadstreškom za avtomobile. Vozi velik in ne poceni AVDI. Pred tem, že med županovanjem, je zamenjal kar nekaj avtomobilov, med njim je vozil tudi BMW. Pred odhodom na misijo v Bosno je menda nabavil nov avto na kredit. V času predvolilne kampanje za župana je prodal motorno kolo. Menda je s tem pokril stroške.

Naj bi podedoval neko bogatijo. Upajmo, da ima za izvor premoženja dokaze, za izvedena dela shranjene vse račune in mogoče bo moral kdaj nekomu pojasniti tudi potek postopkov in del pri gradnji. Namreč vse se je odvijalo z neverjetno naglico. Na gradbišču njegove hiše je stala tabla »Cestno podjetje  Kranj », ki je v istem času gradilo cesto od Sela do Zabreznice, športno dvorano pri šoli in parkirišče,  zdaj gradi parkirišče pri jezeru Zavrham. Delavci podizvajalca  podjetja Arifaj so zapuščali delo na cesti na Selu pred mojo hišo in hodili na gradbišče na Breg. Kam? Tja so odhajali tudi stroji. 

Ko bodo rešeni veliki primeri, bodo prišli na red tudi mali t……  

Sprejem ob vselitvi, za »prijatelje«, je pripravil v šotoru pred novo hišo in postrežbo naj bi izvedli delavci podjetja Ejga z Jesenic, ki izvaja strežbo že nekaj let, na vseh pomembnih občinskih proslavah. Breg je bil poln avtomobilov, zato lahko sklepamo, da je bilo tudi gostov veliko.

To je res genijalen dosežek, enakega zgodovina ne pomni. Ljudi predvsem zanima, kako se to uredi, ker bi ga marsikdo rad posnemal, če bi znal… Mogoče bo pa župan kakšno predavanje za javnost pripravil na to temo. Če tudi je bilo vse po »reglcih« speljano, je po mojem mnenju to zelo nespametna poteza  kogarkoli na položaju župana in norost, ki prav gotovo ne koristi ugledu župana in zaupanju v njegovo delo.

Pri vsem tem se mi pa le nekaj zdi zelo čudno. Na kulturni praznik 8. februarja t.l. župan na svoji hiši ni izobesil zastave. Ali mu je zmanjkalo denarja, ali za njega zakon ne velja in samo »pridiga« drugim o državljanskih dolžnostih.

Za drugič naj upošteva moj nasvet, naj jo na Občini Žirovnica vzame na revers in jo bo uporabljal kakor jo jaz….da bo volk sit in koza cela!

2. Zanimiv je dogodek pri šoli. Ko so podirali telovadnico, sem si želel to ogledati od blizu in na poti tja sem srečal župana in ravnatelja. Nato sem za seboj zaslišal »džungelski glas« pred zabojnikom, v katerem sem videl  tistega, ki me je potem pozival, naj se vrnem, naj ne pristopam na gradbišče…

Moje sklepanje, da je župan z »džungelskim glasom« priklical tistega iz pisarne in ga pozval, da naj mene spodi, ni daleč od resnice. Vseeno sem si vse ogledal z drugega zornega kota in ugotovil, da so rušili trdno grajeno zgradbo in uničili popolnoma zdrav podložni podenj in parket, ki je bil položen šele dobri dve leti za tem, ko je bila obnovljena streha.

Nihče me ne bo prepričal, da je bilo to potrebno in koristno delo, čeprav je nova športna dvorana zdaj, velik dosežek za občino.

Kdor je tako odločil ali svetoval županu, naj da svoje možgane na prepih…

3. Kdor je odločil, da so postavili v prekleti, grdi zeleni občinski barvi na šolskem igrišču tudi ˝disnayland˝, je tudi nor. Zraven naj bi bila pa častitljiva (Kar tudi je) ‘Aleja velikih mož’  – iz naše občine. Sklepam, da je županu ta barva pri srcu, to radost je verjetno pridobil na misijah.

Kdo je potrdil in sprejel načrt in dovolil graditi to zeleno skrpucalarijo?  Nihče !

Župana pač to ne zanima.( Poldi, pridi na dan z resnico ! ) Tudi modra streha sredi Zabreznice ga ne moti ali pa je sploh ne vidi. Zmeraj več imamo v občini preveč vidnih spomenikov.

( Vodohran nad Smokučem )

4. Zdaj bo »ta pametni« župan podrl še ‘Občino’ in zgradil novo občinsko stavbo. Med drugim navaja, da bodo dobila v njej društva svoje prostore. Pred dobrim letom je obnovil streho, fasado, napušč…večkrat predeluje notranjost. Zdaj bo pa vse to podrl, da bo odstranil napako, ki jo je storil z montažo rdeče kritine, ki po veljavnih predpisih ni dovoljena. To je očitno zapravljanje občinskega denarja in to zaradi nesposobnih načrtovalcev in svetnikov, ki so županovi privrženci, ki samo roke dvigujejo. Za njih razmišlja le župan pa še ta malo in predvsem slabo.

Čas in denar, porabljen za seje  občinskega sveta je povsem odveč strošek za občino. Svetnike društva NLŽ, ki imajo večino v občinskem svetu, bi župan lahko povabil h ˝Noču˝na kavo, ostalih pa pri glasovanju sploh ne potrebuje. Dvorane za seje OS tudi ne bi bilo treba graditi. To bo naredil drug župan, kadar bo potreba. Tisti, ki ne bo imel prevladujoče večine v OS.

5. Katera društva ? Zagotovo  društvo ‘Neodvisna lista za Žirovnico’ ( NLŽ ), ki pa ima kot ključno dejavnost občinsko politiko in vse odgovorne funkcije ter izlete, piknike brezplačno za svoje privržence. Drugod se ne pojavlja, še pustnih norčij ne uganjajo več. No, saj je že vsakdanjih preveč…

Vseh društev je registriranih v občini 19, njihovo delovanje je skromno, največkrat nezaželjeno pri občinskih veljakih, sploh pa od župana ne dobijo podpore niti za stroške, ki so uradno predpisani za obstoj društva.

Največja sramota je ta, da župan ne podpira Turističnega društva ( TD ), ki je kraju in ljudem najbolj potrebno. O tem sem že in bom še pisal. Imam dokazov in gradiva dovolj.

Podžupan g. Jekovec je ustanovil Zavod za turizem in kulturo ( ZTK ) .Tam ima društvo NLZ

prevlado. Zato je bil na začetku direktor kar g. Jekovec in za to tudi bogato nagrajen. ZTK je ves čas svojega obstoja velik strošek za občino zaradi nedomiselnih idej vodilnih.

Zdajšnja direktorica je predložila dober program in nekaj inovativnih potez in dejanj je že izvedla. Bojim se, da jo ne bi zavistni prevaranti »zmleli in zavrgli kakor stare gate«.

Ker nimam priložnosti, da bi ji prišepnil na uho, bom izdal svojo zamisel javnosti. Če bi bil jaz župan, bi z dodatnimi sredstvi omogočil da ZTK nabavi državne zastave in bi jih direktorica, po kriteriju, ki bi pomenil nagrado ali priznanje, po njeni presoji prilagala v vrečko s simbolnimi darili oziroma nagradami. Tako bi tudi župan lahko pridobil zastavo.

In kdajpakdaj bi v občini zavladalo še bolj praznično vzdušje…

Nesporno bi bilo potrebno oživeti TD, ki bi povezovalo delo ljudi, ker ZTK povezuje le zaposlene privržence zdajšnje občinske politike.

Čudno kadrovsko politiko vodi župan. Najbrž se tudi posvetuje s strokovnjaki, zagotovo pa s svojimi in privrženci listarjev. Zato se je zgodilo, da ima prejšnjega župana še vedno v svoji »strateški« ekipi kot strokovnjaka. Jekovec je pa kot podžupan že ves čas obstoja Občine Žirovnica močno prisoten pri vodenju in odločanju o občinski politiki. Bivšega ‘šefa’ so postavili na stranski tir, v sili še vedno prav pride… kadar so volitve, da reši čast županske funkcije. Svetnika iz prejšnjega mandata, ki trdi, da ni več »zraven« najdemo v petih ali šestih občinskih odborih ali komisijah. Še en podoben primer »nepogrešljivega« je prisoten. Lovke so razpredene povsod, niti slučajno se ne more zgoditi, da bi se pojavil v NOVICAH članek, ki ne bi bil po volji županu.

Kaj naj si ljudje mislimo o takem županu ?

6. V okviru gradnje obrtne cone, ki je v teh razmerah nespametna odločitev in nepotreben strošek za občino ( kanalizacija, poti, cesta, »rondo« ) namerava župan zgraditi »rondo« pred Robičem. Razmišljam, da bi bil to lahko spet samo zapravljen občinski denar. S strokovno izvedenimi talnimi oznakami, bi bil ta problem poceni, za zdaj rešen.

V podporo navajam svoje razmišljanje: Pred nami je čas in verjetno tudi razcvet železniškega prometa. Stara trasa železnice od postaje Žirovnica, skozi predor, bo služila domačinom za dostop u Zavrh. Novo speljana železnica bo skrenila pri železniški postaji ali še nižje proti JZ, v smeri sedanje ceste proti vasi Potoki, skozi predor v Soteski, proti Javorniku. V vsakem primeru po terenu, kjer župan načrtuje »rondo«.

Pametno bi bilo preveriti to informacijo pri odgovornih železničarjih, da ne bi spet čez leto ali dve v Žirovnici podirali, kar bi zdaj zgradili.

7. Župan je napisal v ˝NOVICE občine Žirovnica˝, da ˝novival˝, moja spletna stran, prinaša več neresnic  kot resnic.

Zdaj ima vsaj priložnost kot Leopold Pogačar, da me razkrinka, kot župan pa dolžnost, da občanom z dejstvi dokaže resničnost njegove trditve, sicer je to neresno početje, neprimerno za župana. Ljudje se bodo še bolj resno spraševali ali je res …

8. V pustnem sprevodu, ki ga je leta 2006 pripravila NLŽ in se hotela ponorčevati iz nas kot, da smo  ˝občinska eminenca˝, je takratni pripravnik za župana Leopold Pogačar nosil masko z mojim portretom. Meni je pri mojem balkonu zaupal, da je nihče drug ni upal nositi. Za to »junaštvo« je od mene dobil buteljko vina. Takrat je Poldi najbrž prvič nasedel ideologu zdajšnje politike, brez da bi pomislil, kaj počne.

Snovalci te ideje so se hoteli ponorčevati iz mene, policista Aleša, takratnega župana Pfajfarja in takratne direktorice občinske uprave Resmanove pa se je pokazalo, da so norci izpadli sami. Še do danes se jim stanje ni prav nič izboljšalo…prav nasprotno. Občinsko »vlado« pa držijo trdno v rokah. ˝S tujim ku…. je lahko po koprivah mahat!˝

9. Janez Arko – Rib’č z Vrbe ni nor, kakor ga želi prikazati župan, da bi Občini ponujal svoj dom in svojo domačijo, ampak je nor župan, ki to pričakuje oziroma zahteva.

Janez Arko in njegova partnerica sta se odločila, da se umakneta s tega prostora. Toda ne za ceno po kateri je župan, po asistenci podžupana Jekovca, prodal občinsko stanovanje zdravnici, tudi članici društva NLŽ. Rib’čova domačija je poleg tega, da je rojstna hiša Janeza Arka in domačija Tanje in Janeza, lepo posestvo, za ponosne Slovence delček ˝svete˝ zemlje in za tako premoženje ne velja nobena cena, pač pa se je treba pametno dogovoriti za odškodnino, ki jima bo omogočila pridobiti življenski prostor po njuni želji.

Pa še toliko več da bi, kot sorodnik, postavil v Vrbi dr. Francetu Prešernu največji spomenik in ljudem pomnik, da je prav Janez Arko rešil problem in prekinil sramotno početje napihnjenih oblastnikov v občini in v državi Sloveniji.

Župan z njegovo »represivno strategijo« ne bo uredil nič, je pa edini dejavnik, ki lahko in mora ta problem reševati. V Ljubljani vlada ne bo reševala problemov, ki jih imajo občine zaradi principov ali nesposobnih občinskih veljakov. Župan toži Arkota za motenje javnega reda in miru ter kot argument navaja 14 primerov posredovanja policistov, za kar pa je Arko že odgovarjal in bil obravnavan, tudi denarno kaznovan. Ne poskrbi pa za pošteno ureditev zemljiškoknjižnega stanja. In ta krivica Arkota boli, ker ga nekateri načrtno izzivajo, ni pa ničesar zakrivil on pa tudi možnosti za pošteno rešitev Arko nima.

Zdi se mi, da se župan tega sploh ne zaveda, sicer se ne bi tako ošabno obnašal. Občani smo zainteresirani in pripravljeni sodelovati. Še en dokaz več, da je župan mogoče »nor«???

Trdim, da bi s pošteno, dogovorjeno odškodnino Arku, rešili problem  »PrešernoveVrbe« v celoti, tudi ˝obvoznice˝.        

10. Na proslavi 8. februarja letos je bil v programu pozdravni govor župana. Ta je govoranco razvlekel čez vse sprejemljive mere olike, napovedal slavnostnega govornika
11. Gantarja, se z njim pred govornico rokoval (napihoval), razpravljal o vandalizmu, kritiziral organe pregona in sodstva, dejal, da je slovenski kulturni praznik »branik« slovenske kulture ali slovenskega naroda.

To je norost brez primere in  nazorni prikaz inteligence posameznika.

11. Po žegnanju konj na svetega Štefana dan, na Konjeniškem prostoru, me je župnik g.Ciril nagovoril, da naj iz razloga, ker imam edini dobre odnose z g. Arkom poskušam to zadevo speljati naprej. Ko sem mu razložil, da se je g. Arko že odločil, za primerno odškodnino, umakniti se z Ribčove domačije, da je zdaj na potezi oblast, ki ima denar,  je predme stopil župan. Ker je slišal mojo razlago, je začel name vpiti, me zmerjati, da jaz nimam kaj reševati, da naj se ne delam nekega »rešitelja«, ker nisem nič, ker me nihče ne mara, da me tudi moja mama ni  marala, da sem bil skregan z njo. 

S tem je, v vlogi župana, na javnem mestu pred množico obiskovalcev, grobo kršil  34, 35, in 39. člen  ustave RS.

Županovi očitki so tokrat izbili dno sodu mojega potrpljenja pa se s takim bedakom na sodišču še srečati ne maram, ne da bi se še pravdal…V tem primeru sem potrdil sum, ki me je mučil že nekaj časa na podlagi preteklih doživetij, po njegovem tokratnem izbruhu »pameti«.

Že večkrat je izjavil in mi tudi napisal, da lahko pišem za javnost kar hočem, da mu ni mar, kaj bodo rekli ljudje, ker mene dobro poznajo. S tem, da mi je očital odnos z mamo, ki je pokojna že 12 let in je ni poznal, niti mene ne, se je pregrešil tako, da bo odgovarjal tudi pred Bogom, ker sta bila temu priči tudi sam božji namestnik v naši občini g. župnik Ciril in njegov duhovni pomočnik g. Tone. Sklepam, da me je namerno žalil vpričo g. Cirila z namenom, da bi me oblatil.

Poznal sem županovega očeta, pred štiridesetimi leti je njegova mama hodila na obiske v našo hišo, k mojemu bratu in dobro poznam njeno takratno življenje. Do zdaj nisem pomislil, da bi to poznavanje uporabil kot argument v odnosu do župana. Menim, da je to dokaz inteligence.

Župan je najbrž spregledal dejstvo, da nastopam pri reševanju problema v Vrbi kot predsednik K˝PR˝ ( Klub ljubiteljev kulture ˝Prešernovi rojaki˝), napadel pa me je kot osebo.

12. Strokovno in politično je nezrel župan, brez izobrazbe, brez izkušenj, brez prakse. Ponaša se, da je ‘pravnik notranjih zadev’. To pa  v civilstvu ne pomeni nič in si z ‘diplomo’

lahko samo obriše r’t. Pri policiji ga je taka diploma reševala, da mu ni bilo treba po cesti z loparčkom skakati.

13. Kmalu po nastopu prvega mandata je predlagal občinskemu svetu v potrditev sklep, da Občina Žirovnica brezplačno izvrši prenos lastnine zemljišča za ‘Dom na Zelenici’ Planinskemu društvu Tržič. Ko sem ga na to bedarijo po telefonu opozoril, je predlog spremenil tako, da je bilo zemljišče oddano PD Tržič v brezplačni najem za 99 let.

To namero je opravičeval:«Saj veš, Pavel, kako sem dober. Ne morem zdaj to tako grdo nardit’ !« Seveda je to obljubil tržiškemu županu v znak osebnega prijateljstva. 

S tem je zapravil adut, ki bi ga zdaj rabili pri pridobivanju lastnine za ‘Dom pri izviru Završnice’, kot pogajalsko sredstvo.

14. V lanskem letu sem z dopisom obvestil Občino Žirovnica, da je po deževni noči

paradižnik porjavel in se posušil. V odgovoru mi je župan sporočil, da je moj dopis poslal naprej in nič več. Nobenega odziva ni bilo, še manj ogleda. Župan ni poskrbel niti za pridobitev in zavarovanje dokazov, kar bi razumel, da bi moralo bivšemu policistu »samodejno kaniti«. Nastal bi problem, če bi si želel inšpektor kasneje to ogledati in bi župan smešno izpadel, če bi jaz zanikal, da dokaze hranim. Še zdaj imam v kopalni kadi usedlino vijoličastega prahu, vodo sem previdno iztočil. To ni samo moj problem, župan pa nič…

15. Z županom hodiva vsak svojo pot. Žal.

Miguel de Cervantes Saavedra je napisal:

Nobena pot, ki pripelje do konca, ni slaba,

                                   razen tiste, ki vodi na vešala.

16. Župan bi se lahko ravnal po osnovnem mafijskem načelu, ki pravi:

                                   Prijatelja moraš imeti blizu, nasprotnika še bližje !

…pa se mi zdi, da ga sploh ne pozna, čeprav je bil dvajset let policist.

Po navedenem, prosim občane, ki ste to prebrali, da mi svetujete, če lahko narekovaje v naslovu zbrišem ???????

                                                                       – 36 –

                                                                                                                                       20.3.2011                    

» P R E Š E R N O V    D U H  »                                                                                                            

Za občinski praznik 2010 je bila proslava v šolski ˝Športni dvorani.˝

»Občinski nastopači » so ostali kar doma ali jih nisem opazil. Pohvalno, razen poteza

1. Jekovca, ki se je tik pred začetkom dvignil iz prve vrste, se sprehodil do vhoda in nazaj, da smo ga ja vsi opazili. To je pač populizem, če se politikant na drugačen način ne more uveljaviti v javnosti.

Dvorana je bila lepo pripravljena, oder urejen in zastave na njem lepo in pravilno postavljene «v šopek«. Na prvi slovesnosti, v novi športni dvorani, so zastave visele na oknu, kakor zavese. Le samo občinske zastave na drogovih ob cesti, so kazale prevelik »lokalpatriotizem«.

Župan ima o zastavah svoja pravila in svoje pojme. Že na predstavitvi občinskega zbornika v Čopovini, je obesil samo občinsko zastavo. Neizpodbitno dejstvo je, če so pravila pisana ali ne, da je v slovenski državi povsod prva in edina slovenska zastava. Izobešanje samo občinske zastave ne vzbudi občutka slovesnega dogodka, pač pa prikaže puhlo nadutost tistega, ki to misli in to prepričanje vsiljuje drugim, da ne rečem  »podložnikom«, kot razmišlja župan.

Že najmanj deset let  sem kritično iznašal predlog, zdaj so ga uresničili in nastopajoči so bili domačini, s poudarkom, da so nastopali otroci in mladi.S posebno vsebino so navdušili gostje.

Povezovalka je uspela z uradnim veznim besedilom ustvariti slovesno vzdušje, šaljivi dovtipi pa ji niso uspeli, sploh to ni primerno, da jih »zganja« voditeljica programa na občinski proslavi. Odlično je to opravil član skupine tolkalistov, ki je primerno in domiselno dovtipe vključil v svoj program.

Tokrat so se tudi nastopači s fotoaparati  in snemalci kulturno vedli; prišli, posneli in odšli…

Udeležba županov sosednjih občin je bila slaba. Kaj to pomeni? ( »oh, kako smo prijatli…«)

Udeležba je pokazala pomen hvale, priznanj in nagrad. Bivših nagrajencev in pohvaljenih niti na proslavi ni več. Spodobilo bi se, da bi kdo ( A.M. ) poslal vsaj pozdravno pismo.

Občinski praznik naj bi bil za občino  najbolj pomemben dan v letu in tako naj bi bil tudi obeležen, z izražanjem pripadništva kraju.

Župan je v pozdravnem govoru, prvič v županski karieri, na prireditvi pozdravil predsednika Čebelarske zveze Slovenije, ki je do zdaj izmed naših občanov na najvišji funkciji v državi, podžupana Jekovca je pa skoraj zgrešil…  

Nekdo je županu napisal dober govor ( težko ga je prečital ). Le navedba, da

« nas (v Vrbi ) preveva Prešernov duh, saj smo vendar njegovi potomci «, je milo rečeno smešna. Povrhu oznanja okolici, da piše tudi on pesmi. To so puhljice za družbo častitljivo starih dam, ki se s pesnikovanjem zamotijo pri dolgčasu. Veličino Prešernovih pesmi sploh ni sposoben dojeti, sicer bi po njihovem izročilu moral spremeniti način življenja v današnji družbi. Pravzaprav je umetnikom dovoljeno neznanje… tudi javno izražati, pod to krinko.

Po proslavi je bil v nadstropju »banket« za »naše« in samo še za pogumne občane. Ostali so odšli domov…

Župan se je domišljavo postavljal naokoli, žena je bila skoraj ves čas sama.

Prvič se je obregnil ob mene, ko sem stal ob steni s krožnikom v rokah in raztrgano navrgel misli: » Najej se Pavel, najej…saj doma nimaš!«  Začudeno sem ga pogledal in je še dodal: »Sinoči si se v Čopovi hiši tudi ˝fejst˝najedel…«.    » Jej, jej saj imaš močne zobe » Vem, kam je meril…

Odvrnil sem:« Seveda pa še napil sem se ga…..ker je bilo vse zastonj!«

Drugič je spet nenadoma pristopil v ‘moj krog’. Ne spominjam se, da bi kaj rekel. Mogoče ni dobil priložnosti, ker sem se jaz načrtno ognil zafrkavanju.

Tretjič je pristopil, ko sem stal v krogu njegovih privržencev – listarjev, s kozarčkom v roki in se pogovarjal z Boštjanom. Če se prav spominjam, smo na pobudo »njegovih« nazdravili. Pri tem me je župan srhljivo gledal v oči in začel ˝trzati˝z glavo ter nekaj momljal. Pomislil sem, da ga je zagrabila božjast. V tem je dejal:«…si me slišal?«  Začudeno sem ga gledal in mu odgovoril: » Ne! Povej še enkrat.» V tem trenutku se mi je »posvetilo ». Obrnjen sem bil proti izhodu, župan je pa z glavo nakazoval ( trzal ) v smeri izhoda in to je pomenilo odidi, zgini…

Rekel pa ni nič…

Ko sem odhajal, sva se srečala zunaj, pred vhodom sama. Priznam, ni mi bilo prijetno.

Presenečenje, na presenečenje sem doživljal tisti večer.

Pred očmi sem imel dogodek v šotoru na prireditvi ‘Veseli dnevi’ in županov jezen pogled, ko me je zmerjal na Konjeniškem prostoru vpričo gospoda župnika.

Ko so dan za tem prišli delavci, ki so gradili cesto, k mojemu balkonu na kavo, so mi vse to pripovedovali. Nisem vedel, da so gradbeniki CP Kranj, ki so bili povabljeni na banket, županovo početje pozorno opazovali. Potem sem od njih zvedel še podrobnosti, ki jih sam nisem zapomnil.

Maksim Gorki je zapisal:  

Ni hujšega strupa,

                                               kot je moč nad drugimi ljudmi.

Že marsikoga je »pobralo« zato. Preganjavica je težko breme, ki te venomer k tlom tišči!

Le dobra dela in prijatelji lahko olajšajo to breme…

                                                                    – 37 –

 ( “Župan je popadel in ugriznil Be…”.)

– 38 –

                                                                                                                                                                         30.3.2011

I N     M E M O R I A M  !                                                        (  Zdencu  v spomin  )

Živel je tako kot je. Če ga narava ni obdarila z vsemi človeškimi vrlinami, ni sam kriv.

Odraščal je kot član takratne družbe. Bil je idejni vodnik in zelo prizadeven pri delu na področju »mladine«. Strpno se je ubadal s problemi mladih. Bil je pri delu vzor mlajšim, tudi mojim otrokom. Vedno sem podpiral svoje otroke, da so sodelovali pri njegovem delu, ker sem bil prepričan, da je bila to dobra družba.

Skromnost pa tudi naivnost sta bili vzrok, da mu ni uspelo doseči take veljave v družbi, ki bi mu nudila tudi osebno zadovoljstvo, kar bi potreboval…

Vsi so ga imeli »radi«, kadar so ga potrebovali, ko je on rabil pomoč ( oporo ) , so mu stali ob strani le njegovi »zaresni« prijatelji. Tisti, ki bi mu lahko pomagali in se mu na nek način oddolžili, ga niso »jemali resno«.

Ker ni bil po prepričanju globoko, niti strogo politično opredeljen, ni užival podpore določene politične smeri.

Sodeloval je z vsemi in delal povsod, v prid ljudem, v želji, da bi gojili tradicijo in dosežke naših krajanov predstavili, vzdrževali in tudi tržili naravne danosti in dosežke prebivalcev, v prid občanov in občine.

Je imel umetniški čut… in talent, a to ni bilo dovolj za ustvarjanje.

Ni  zdržal v stiskah in pritiska v odnosih s tistimi, ki so ga le izkoriščali za svoje potrebe, kadar so ga rabili.

V družbi prav razumljen ni bil. Zato je verjetno tudi obupal…

Mogoče mu bo pa zdaj le kdo kakšno vrstico napisal v zahvalo, v čast in »slavo« pokojnega…

—————————————————————————————————————————————-

Njegovo delo  je bilo vedno bolj usluga. Svoje ideje ni uresničeval samostojno. Vedno je delal za nekoga, znanega. Ni želel delati z nekom v sodelovanju in medsebojni pomoči pri iskanju idej in pogojev za uresničevaje. Izpostavljen je bil kritiki, ni imel opore. Preveč in prehitro se je izčrpaval. Ustvarjal je po naročilu. Literarno delo zahteva svoj čas za pripravo, za raziskovanje in preverjanje svoje zamisli. To on ni verjel, nasvetov ni sprejemal, predloga za sodelovanje tudi ne. Ni verjel v to, da človek ne zmore vsega sam, da je moč v slogi. Spoznal je šele takrat, ko je to občutil na svoji koži. Sprejel pa tega ni nikoli…

Kje ste zdaj resmani, legati, čopi, sitarji, dolarji, janiji, buliji, čuti, ovseneki…prijatelji, ko Zdenca več ni?

Nekaterim od teh sem omenil mojo željo po sodelovanju. Skupaj bi lahko naredila več in bolje. V to sem prepričan. Več idej sem Zdencu že predlagal, vedno sva se strinjala, vsaj navidezno je tako izgledalo. Nikoli nisem dobil od njega povratne informacije ali kakšne idejne rešitve. Ko je prišel v svoj krog, so ga po svoje pregovorili. Dva ali trikrat sem ga po telefonu poklical, da bi kaj zvedel. Vedno mi je dejal: » Ja, veš, so pa rekli… »  Sklepam, da so se ustrašili uspehov sodelovanja. Počasi je izgoreval…in to se je odražalo pri njegovem delu, še bolj pa v njegovem življenju. Večkrat sva se srečala s pogledom, ko je šel mimo balkona…   

Občutil sem, da ga nekaj resno tare.

Bil sem pobudnik ideje o ureditvi Čopove rojstne hiše. Pogovarjala sva se. Podprl je mojo idejo, dogovarjala sva se  o sodelovanju …Verjel mi je, ker je bil že moj prispevek v denarju močan dokaz o resnem pristopu. Potem so prišli ugledni krajevni strokovnjaki zraven v navezi Re…in  Le… Odrinili so mene in zavrli ustvarjalnost Zdencu. Vse te grebatorje  je čas povozil, čemur smo danes priče vsi. Nihče več jih ne omenja.

Ve pa se kdo je bil pobudnik in kdo je začel z delom, s krampom in lopato. Je zapisano, v dokumentih se to najde. Grebatorji se pa še vedno zaman grebejo za ugled.

Lep spomenik nama tam stoji …

» Puče o Prešernu « niso zadovoljile pričakovanj, ker sodelavci niso sposobni niti svetovati, kaj šele narediti. So ti samo zvezali roke…

» Martinovanje » je za nazaj in vnaprej skazil Kindelmohar. Prepričan sem, da takih bedarij ti nisi vključil v program. Podpisali so te pa pod scenarij.

Pričakoval sem, da bova še kakšno krepko kdaj povedala v domačem narečju pa tudi zapisala in tako ovekovečila domačo, kmečko govorico. Žal mi je. Mogoče se bo pa to tudi enkrat zgodilo. Mogoče se bodo pa le zganili domačini in tiste, ki se ne vključijo v življenje in navade domačinov, ki ne priznavajo pomena del naših slavnih prednikov, takim pravim ‘pr’tepenc’, odrinili na stran, od korita proč…

Sram je lahko domačine, ki se imajo za občinsko inteligenco. Pišejo samo baharijo njim ljubih osebkov, ponarejajo resnico ali celo pišejo pravljice o resničnih dogodkih, ki naj bi se tako, po njihovem, zgodili. 

In to se že ponavlja. Ko enkrat to napiše še  L…. in izda D… je pa že res!!! 

Skoraj ni pričakovati, da bi se kdo oglasil in priznal, da se je Zdenku godila krivica. Nekaj smo, prav gotovo, v kraju izgubili vsi.

                    – 39 –

15. 5. 2011

» D E L U   Č A S T   in   O B L A S T »

Za današnji čas kar  ‘oguljena’ parola. Nihče je ne izreče več, niti zapiše. Le karikaturist v DELU je narisal parolo na  tablo z zlomljenim ročajem, zavrženo med staro šaro, v pajčevinah… Zakaj tako ? Skoraj sramotna je postala beseda ˝d e l o˝. Nisem še slišal vodilnih, vplivnih, še manj pa ‘koritarjev’, da bi en sam dejal, da moramo delat, da je vedno in povsod človek našel rešitev v delu in z delom, da se bomo tudi zdajšnjih kriznih razmer rešili le s pridnim in poštenim delom.

Delo ni le služba in plača ob mesecu. Če ni otipljivega učinka, če ni nič narejenega, ne more biti plače ob mesecu. Odkod ? To je preživeta miselnost, zapuščina nekega obdobja, ko smo bili z malim zadovoljni in marsikdo je že takrat vedel, da to ne more trajati večno… Ostanki take miselnosti so še danes v družbi prisotni. Zakaj se potem čudimo…

Delo, v osnovi, je preorati njivo, posejati žito, požeti klasje, zmleti zrno in speči kruh, nahraniti sebe in družino, višek ponuditi na trgu, izkupiček porabiti za stroške življenja in si privoščiti še nekaj za priboljšek, ki naj povzroči zadovoljstvo in da voljo in moč za delo vnaprej…

Drugačno prepričanje in razmišljanje pomeni varati sebe, svoje bližnje in družbo v celoti. Potem se pojavijo odstopanja, človek zaide na napačno pot, pograbita ga lenoba in pohlep, ker je v okolici možno srečati tak primer, ki uživa sadove tujega dela. Od tu je potem znana ali ne, tudi veriga povezanih členov, ki ščitijo sebe in druge, da sami in njihovi…lepo, brezskrbno živijo.   

Tako stanje je prisotno v naši družbi, na vseh ravneh!

Zato te parole nihče ne mara, ‘koritarji’ se je izogibajo…in jih srh spreleti, če pomislijo, da bi jo na primer »avantgarda« začela spet razglašati…

Delo mora postati vrednota, drugačne rešitve ni!In to vsem, od kmeta, delavca, uradnika, župana do predsednika.

Na tem temelji parola in posledično bomo spoštovali praznik dela in s  ponosom vzklikali:

              »Živel  1. maj – praznik dela!«                Tako kot nekoč, ko smo skromno in zadovoljno živeli.

                                                                                   S klobaso in pivom v roki, na proslavi, že peli…..

            –  40 –

1. maj  2011                        »D O M   pri izviru  ZA V R Š N I C E«      

                                                            na  Z E L E N I C I

Razglas je oznanjal : OBČINA ŽIROVNICA IN PLANINSKO DRUŠTVO  VABITA  v nedeljo 1.maja 2011 na

15. tradicionalni shod občanov Žirovnice v Dom pri izviru Završnice …  Kratek kulturni program … s pozdravom predsednika planinskega društvain nagovorom župana občine Žirovnica…

… a glej ga zlomka; častitljivi župan gospod Leopold Pogačar je odjezdil na konjsko procesijo v Gorje. Na povratku pa ga je, menda pod vasjo Breg konj, »dol vrgu« med žico v grmovje. Zakaj se je to zgodilo Poldi sam že dobro ve pa konj tudi. Mi pa lahko samo ugibamo. Stari ljudje so rekli, da konj …… zmeraj dol vrže!

Kasneje ga je Vrbanovc peljal z »lajtrbognam« mimo mojega doma. Polda je mene glasno pozdravil in pomahal z roko, ker se mu je zdelo »nob’l«, da je vozil župana. Ta pa je samo začudeno gledal…videti je bilo, kakor da bi bil še kar v šoku…

                                                                                         – 41 –     

Na slovesnosti pred  ‘Domom pri izviru Završnice’ je voditeljica napovedala govornika podžupana g. Izidorja Jekovca. Ta se je dvignil od omizja, se obotavljajoče postavil pred pevski zbor, se čohal po nosu in praskal za ušesi. Ko je izvlekel listič, je ugotovil, da se je postaral in nataknil še očala rekoč, da bo ˝prebral˝ ta govor.

Ko sem to poslušal, sem razmišljal, kdo le mu je podtaknil ta sestavek. Kar je povedal, je bilo kritično za družbo in čas, v katerem živimo, po drugi strani pa živo utelešenje njegovega primera in opis njegovega življenja ter nastopa v družbi… drže brez ponosa in sramu! Verjetno je bil to govor namenjen za župana.

Z neudeležbo je župan dokazal svojo plehko oliko in podcenjevalni odnos do udeležencev planincev. Sicer se udeleži vsake ˝pasje procesije˝, če je treba pokazati pomembnost ali za baharijo, po domače povedano.

Društvo, ki je množično in uspešno, delavno si ne zasluži tako nesramnega odnosa župana, še manj navzoči, ki so pričakovali županov govor z razlago, kakšna so prizadevanja in možnosti za pridobitev lastništva doma.

Župan bi moral krepko premisliti, kaj je bolj pomembno; prvomajski ˝tradicionalni˝ shod občanov ali konjska procesija.

To je bil res 15. ˝shod˝ odkar imamo ta dom. Moram poudariti, da smo prva leta, na mojo idejo imeli prvomajski shod planincev, ker takratna občinska politika za planinsko društvo ni imela posluha, ker smo pač začeli z delom in ustanovili PD Žirovnica verjetno nepravi ljudje. Zdaj so vodilni v društvu »naši« in postalo je politično. In to je, po mojem mnenju, tudi župana odvrnilo od udeležbe. Za župana Poldija je edino pomembno društvo njegova lista za  Žirovnico ( NLŽ ).

                                                                                         – 42 –            

P R V O M A J S K A    B U D N I C A

V Zabreznici so zbudili  podžupana  g. Izidorja Jekovca, direktorja prevozniškega podjetja in se mu tako oddolžili za ugodne prevozniške storitve.

Nekaj koračnic so nato zaigrali pri ˝Trebušniku˝ kjer jih vsako leto, že kar tradicionalno, lepo pogostijo. 

Župan ni poskrbel, da bi godba zaigrala budnico za svoje občane. Zakaj ne ? To bi lahko napisal v ‘NOVICE’, ne pa tako kot se je zgodilo, da nekdo koristi občinski časopis za objavo osebne budnice, za svojo propagando.

                                                                                         – 43 –     

» P a s j a    p r o c e s i j a «

No, take vrste nastop se ni zgodil prvič. Lansko leto je podžupan Jekovec » srečal » Abrahama in so mu prišli čestitat »njegovi« listarji.

Po Zabreznici se je v gosjem redu pomikala skupina ‘prijateljev’, na čelu z godbo na pihala iz Lesc. Na začelju se je peljal g. Čarni z utripajočo lučjo na strehi avtomobila. Najbrž je bilo to na hitro pripravljeno in niso utegnili prijaviti prireditve. Tako so »presenetili« g. Jekovca. Župan mu je spesnil čestitko.

Direktor ZTK Janez Dolžan je pripeljal mize, klopi in kartone s pijačo. In bilo je veselo, se je pilo in jedlo…

Dogodek sem iz daljave ovekovečil jaz.

                                                                                         – 44 –     

21. 5. 2011

» A V A N T G A R D A »

Vedno in povsod se je, se in se bo pojavljala  ‘a v a n t g a r d a ‘.

Nekateri vedo kaj počno ali kaj početi. Pri nas v občini takih ni. Počnejo norosti, ki so odraz nekulture in slabega poznavanja pravil lepega vedenja, odnosov do drugih, drugače mislečih …

                                                                                        – 45 –    

Spet bo prišla » T I T O V A   Š T A F E T A »

ali ˝Štafeta mladosti˝, ki smo jo doživeli že lani in  preživeli z grenkim priokusom vsi, ki smo v mladosti kot šolarji, športniki in vojaki z zavestjo, ponosno nosili štafetno palico.

Zakaj sem napisal »preživeli«?

Vse dogajanje ob tem dogodku je daleč preseglo mejo dobrega okusa.

Skupina je primerno opremljena tekla po cesti skozi občino in pričarala vzdušje, kakršno je nekoč bilo, v prvih povojnih letih. Skromno. Dobro se spominjam, da sem nosil štafetno palico od Ratibovca do Most ob spremstvu vojaka, še bolj po partizansko opremljenega, s starim dirkalnim kolesom in brzostrelko na prsih. Zato sem tokrat tudi prijetno podoživljal »Titovo štafeto« in takratno zadovoljstvo v svobodni Sloveniji, čeprav smo jedli koruzni kruh in krompir. Kdaj pa kdaj smo dobili ˝UNRRA˝paket, pomoč ameriških Slovencev, za priboljšek.

»Avantgarda« je dobro izvedla to idejo, kar potrjuje letošnja ponovna  izvedba.

Pri nas pa so jo sprejeli ljudje z nerazčiščenimi pojmi. Tekli so od gostilne do gostilne, na čelu kolone je Janez Žemlja vozil staro  nemško, vojaško motorno kolo PUCH letnik 1942. Oblečen je bil v usnjen plašč in pokrit z nemško vojaško čelado, kot gestapovec…!

V Čopovini je bil zaključni dogodek. Prikazali so stare slike o življenju in delu ‘mladine’ v sedemdesetih letih. Dal sem album slik, ki ga hranim doma, da so preslikali in pripravili za računalniški prikaz. Zelo je bilo zanimivo vzdušje prisotnih. Marsikdo je opazil sebe, otroci pa starše in dedke, skratka vzgojno in pohvalno.

Božo je to dobro pripravil v sodelovanju z Zdenkom. Nazadnje ga je »zapekel« le operater Branko Bulovec, ki je po namigu, da sledi nekaj kar ni primerno za otroke (ena družina z otroki je zapustila sobo ) zavrtel kratek film v srbohrvaščini, o seksu na kolesu, zatem na travi, ob glasbi in poslušanju radijskih poročil. Ko je radio poročal, da je umrl »drug Tito« sta oba obnemela in je bilo konec seksa, dogodka v Čopovini pa še ne. Nekateri smo osupli zapuščali sobo in med vrati sem za hrbtom slišal komentar na moj predlog, da bi bilo v občini treba poskrbeti za prostor, kjer bi skupaj hranili krajevno pomembne stare predmete, kot je album prikazanih slik.

» Eh, kakšen muzej krajevno pomembnih predmetov… i.t.d,« je godrnjal Miran Dolar, ki je ves čas dogajanja pred in v Čopovi hiši v rokah držal štafetno palico v obliki lesenega ku… (penisa)

Taisti gospod je vplivni politični veljak v občini in član županove liste in direktor tiskarskega podjetja, ki opravlja vse potrebne usluge za Občino Žirovnica. Zgled pa tak, način pederaški. Kaj pomembnega, razen za listo uspešno izpeljanih občinskih volitev, nima pokazati. Prav nasprotno, kar sem že občutil na svoji koži.

Pošteno bi bilo, da bi svojo listo preimenovali v »… listo za Zabreznico«, ker je idejni vodja g. Jekovec tudi iz Zabreznice in ustanovitelj ZTK, katerega bivši direktor g. Janez Dolžan je opisano dogajanje v Čopovini omogočil in podprl. ‘ Takle ´mamo’, rad komentira Janez in je rešeno…

In kaj pri tem dela župan? Nič! Ali slab vtis, ki ga obiskovalci naših krajev odnesejo seboj! Drobne pomanjkljivosti in nepotrebno navlako, bi moral župan odpraviti nemudoma, brez posvetovanja z občinskimi strokovnjaki, na kar se rad izgovarja.  Za ugled kraja samega gre…..Če tega ni sposoben, naj poišče pomoč. Le klobuk bo moral sneti…

                                                                                         – 46 –  

» Ž e r o n s k’    t r a m v a j »

Koreta propada na soncu in dežju, čeprav bi lahko bila nekoč pomemben predmet v muzeju starih predmetov iz naše občine…….          

                                                                                            – 47 –

Župan ima prazne roke

Posredno sem že dalj časa opozarjal, po domače bi rekli, da županu vse iz rok polzi. Zdaj mu je pa vse iz rok ušlo…Zato ima prazne roke. Kaj se dogaja ?

Na predvečer ‘DNEVA DRŽAVNOSTI’ je bila napovedana komemoracija ob spominskem dnevu ( Občine ) občine Žirovnica pri spomeniku talcem v Mostah.

Župan nas je nagovoril:«Tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, gasilci, vojaki….« Pri branju govora se mu je zatikalo, med drugim je narobe omenil, da je komemoracija zaradi tistih, ki »tu počivajo«. Bili smo pred spomenikom, na morišču, ne na pokopališču. Lani je govoril, da so talce »pobili«.

Dan proslave je bil neprimeren. Zvečer ob 20.30 je bila napovedana ‘Poletna noč’ v Vrbi, z nastopom »pjevačice«, ki pa ni nič kriva, v času ko je bil na TV prenos državne proslave. Verjetno je to zablodo nekdo pravočasno spoznal…. In tam se ni nič dogodilo. Še sreča, da so ljudje bolj pametni od občinskih politikajnarjev in so ostali doma pred TV, kar se spodobi.

S »tovarišicami in tovariši« bi župan lahko nagovoril prisotne pred domom podžupana Jekovca, ko mu je godba iz Lesc igrala prvomajsko budnico.

Tovariše in gospode je strpal v eno vrečo, kar je nedostojno in nesramno. Služi komu le kot dokaz županove (ne)inteligence ali da ni dorasel temu delu, ki mu je zaupano.

Kdo načrtno rovari proti skupnosti in načrtno ruši državo?

                                                                                       – 48 –

Kdo ruši državo in žali domovinska čustva ? Prevaranti !

V naši občini so politični prevaranti pristaši Neodvisne liste za  Žirovnico (NLŽ) županovi p……Najbolje bi jih bilo kar nanizati po imenih, da bi jih bilo vsaj malo sram. Imajo večino v občinskem svetu in vse niti oblasti v svojih rokah in o vsem odločajo.

Prijavljeni so kot društvo, ukvarjajo se samo s politiko, z izleti, pikniki, s križarjenjem po morju za svoje člane. Za občane, kot društvo, niso še ničesar naredili.

Kdo žali verska čustva občanov? Županovi pajdaši, pristaši NLŽ. Pred porokami, po pijančevanju vlačijo lesen križ (krščanski simbol ) po cesti in ga mečejo po tleh. O tem sem opozoril župana, ko je bil  še predsednik NLŽ pa se to še zdaj zgodi. Predlagal sem, da naj poskusijo enkrat po cesti vlačiti polmesec, da bomo videli, kako daleč bodo prišli. 

Potem pa se zgodi poslovilna maša odhajajočega župnika Cirila. Župan je prišel k sveti maši in z njegovo uradnico sta sedela v drugi vrsti ???

Verniki in Cirilovi prijatelji smo se pred oltarjem poslovili od njega, se rokovali in tudi slabši verniki dobili nekaj Cirilovega ali božjega blagoslova. Vsakdo je po svoji moči tudi nekaj daroval za Cirilovo popotnico. Župan je sedel, eden redkih, če ne edini s svojo uradnico.

In kmalu je sledilo drugo presenečenje. Župan je nastopil za prižnico odkoder moli in bere župnik in njegovi verni pomočniki, kot organ državne uprave. Po nagovoru  mu je njegova uradnica prinesla pred oltar veliko umetniško sliko. Izročil jo je  župniku Cirilu in ta naj bi jo odnesel s seboj  v Afriko, na Madagaskar, kamor je odšel. Drugje Ciril zdaj doma nima.

Je to primerno? Za nikogar, še najmanj za predstavnika državne uprave.

S tem je župan Leopold Pogačar grobo kršil  7. člen  Ustave Republike Slovenije, ki glasi :

Država in verske skupnosti so ločene.

Župan bi lahko kjerkoli in kadarkoli pripravil poslovilno srečanje s Cirilom, samo v cerkvi pri sveti maši ne, kjer je nastopal kot državni organ.

Ga bo kdo poklical na zagovor?  Če ne, potem nosijo odgovornost  tudi vodilni pri organih »kvazi društva«  NLŽ.

Mogoče bi ga malo opravičilo in ta kršitev ne bi bila tako očitna, če bi župan mimogrede, ko je šel mimo oltarja, spustil v »pušco« kakšen cent iz svojega žepa, za popotnico Cirilu.

Ali se ne zaveda, kaj počne? Ali pa je samo »lišpar«, kakršnega poznamo tudi v drugih primerih.

                                                                                                           – 49 –

———————————————-

Takole je zgledal g. Janez Žemlja v paradi pred nosilci Titove  štafete…

Presodite sami, če je to spodobno in ali ni to dejanje nekoga, ki je skregan z zdravo kmečko pametjo in ima namesto te, v glavi zmedeno štreno…

Ta dopolnitev se nanaša na navedbo pod številko  – 45 – sedmi odstavek  ˝PR˝in tudi v naslednji zgodbi bom bolj podrobno opisal »junaštvo« Janeza Žemlje in sumljive okoliščine…

 

 

 

 

                                                                                                       – 50 –

 

 

Kdo je ovaduh?  Kdo je vohljač ?  ‘Špicl’ ? In za kom se vsi ti pokvarjenci radi skrivajo ?

 

 

V naši občini je že kar navada, če nekoga obravnava policija, da ljudje takoj »ugotovijo«, da ga je prijavil Bešter. Kdo je tisti, ki to ugotovi in »vrže« v javnost?

 

V moji soseski zgledno in dobro živi občan, ki ima le nekaj ur delovne dobe in dobiva podporo ali že pokojnino in se mu delati ne »splača«. Bil je zanesljiv partijc in Dežmanov aktivist na terenu. Potem se mu je »skleda« razbila. Zdaj dela v »trojki« in je zaveznik tistega, ki je imel veljavo in vpliv tudi v prejšnjem režimu. Ne vem za koga dela, da bi ga  plačeval, tako kot nekdaj. Več ali manj le rovarijo in čakajo na priložnost. Eden v trojki je policist.

Ob vsaki uri dneva in noči je na terenu… in vohlja.

 

Inšpektor obišče mojstre ali sosede, ki prekrivajo streho in spet je prijavil B….

To spravi v javnost tisti, ki je povezan v trojki, da bi pridobil ugled. V nekaj primerih sem take »junake« že razkrinkal in ljudje jim ne nasedajo več.

 

Drugi primer je »dvojka«. V sestavi je član, ki pri ljudeh velja za nezanesljivega. Nič ni pa vse življenje lepo živi. Dela kar hoče, nihče ga ne moti, ne preganja.

Pred leti so mi ukradli zabojnik. Policistu sem povedal kdo mi ga je ukradel in kje je zdaj. Ko sem se peljal mimo tiste hiše, sta se na dvorišču s policistom smejala, ko sta mene opazila.

Taisti policist je pridobil iz tistega kroga spisek »mamilaškotov«. Obravnavali so jih na policiji, menda jih je bilo 40 popisanih, tudi otroci od uglednih staršev. Spet so okrivili mene, da sem sestavil  spisek in ga dal policiji. Prijavljeni na spisku in njihovi pajdaši, so mi naredili veliko škodo na objektih in me izsiljevali, če hočem imeti mir, da naj jim dam tedensko 100 DM. In to otroci »glavnega«. Tistega, ki je potom svojih otrok pridobil informacije in sestavil spisek za policista v dvojki. Na srečo sem v pogovoru z enim fantom, ki je bil na spisku, ugotovil, da glavnih od te združbe ni bilo na spisku. Takoj sva  bila enotnega mnenja, kdo je dal spisek policistu. Ko so to zvedeli, so med seboj obračunali. Razpečevalci so imeli mopede in denar pa nič niso »delali«. Očitno ta posel nekomu še vedno dobro gre. To je vidno tudi »v naravi«  Kdo ga ščiti? Enkrat se mu bo zalomilo, kakor vsakemu in takrat se bo »znesel« nad mano. To me pa skrbi, ker nisem v trojki, čeprav so me že večkrat snubili razni tipi. To je tudi vzrok, da me za vsak primer obdolžijo in javno osramotijo prav tisti, ki so jim podla dejanja sredstvo za zakrivanje svojih nečastnih dejanj.  

 

Tretji primer je g. Žemlja Janez. Ta me je že večkrat javno osramotil v moji prisotnosti pri Maliju in tudi drugod, ker so me ljudje že spraševali, kaj imava z Žemljo, da me v javnosti nesramno obravnava.

 Za zadnji primer, ko me je napadel pri Maliju. sem podal prijavo na policijo. Najmanj 15 gostov je bilo prisotnih, ko je Žemlja ukazal natakarici, da naj bodo vrata zaprta, da naj ona ostane zunaj, da bo z mano na samem obračunal. Policistom je natakarica vse utajila, Žemlja je zanikal, da je revež in bolan in meni so napisali plačilni nalog za krivo ovadbo. Skoraj verjetno je v kakšni trojki, da so mu kar »verjeli«. Mene niso niti zaslišali.

Očitno imam dobro zvezo s policisti, kakor Žemlja , ki si marsikaj nezakonitega  privošči početi po regionalni cesti skozi Selo…

 

Zanimivo je to, čeprav se med seboj skregajo, kadar je posredi denar, če je pa treba nastopiti  proti meni, so vedno složni! In kot krinko, za svoje nepošteno početje, izpostavijo mene.

Verjemite, da s tem živeti ni prijetno. Molčati pa še manj. Bom še kaj zapisal…za javnost.

 

 

 

 

                                                                                                                 – 51 –

                                                                                                                              

 

25.4.2012

»Jaz sem nor«

 

poje Adi Smolar. Poslušam ga pa mu tega ne verjamem. » Sem jaz nor?« Da. Prav ima Poldi. Najbrž se mu je res zgodila krivica, ker sem zapisal, se spraševal » Je župan ˝nor˝«

 

Joj mene! Zdaj me toži za prestane duševne bolečine za 31tisoč evrov pa še stroške, ki jih ima z odvetniško družbo Čeferin in sodne stroške pa še kaj se bo izmislil.

 

Ogrožen? Da, tudi. Tega ne verjame niti rajonski policist. Županov zaveznik mi ponoči sledi z avtomobilom, straši okoli moje hiše, meče petarde na balkon, okna obmetava z grozdjem

Je pameten, straši me in grozi, ker sem nor.

 

 

 

 

                                                                                    – 52 –

 

                                                                                                                                                            1.5.2012

 

» P r v o m a j s k a   u g a n k a  »

 

Kaj si lahko nekdo misli ob tem?

Županov prijatelj je obesil partijsko zastavo čez balkon in to 1.5.2012. Mene ne izziva, ker nimam nobene zveze s partijo, niti je nisem nikoli imel! Koga pa…?

Star pregovor pravi: » S kakršnimi se družiš, tak si…«  A’ne, Poldi.

Komu trobiš sredi noči, opolnoči ali podnevi, ko se voziš mimo moje hiše, včasih tudi brez luči?  To opažajo tudi sosedje in bi bilo umestno , da nam pojasniš.

                                                                                       – 53 –                                                                                                    

Moji, naši…

Leto in več je od tega, ko sem to opazil. Policisti so na Selu takoj zbrisali. Ko se je tak znak pojavil v Doslovčah sem telefonsko obvestil župana Poldija pa me je osorno zavrnil, da je mulcem povedal, naj to ne delajo več. Na deski sredi vasi Doslovče je bil tak znak še pol leta.

Sklepam,  da so to počeli »naši«, tudi z vednostjo naših.

…packi, so popacali tudi krajevni napis.

Župan se je večkrat na dan vozil mimo pa ni opazil. Mogoče so bili spet »naši« zraven.

Deset dni je to počasi spiral dež.

In to se dogaja v naši občini. Kaj porečeš, Poldi? Imamo »NOVICE«. Tudi Jeseničani jih imajo in župan objavi odgovore na vprašanja občanov. Naša Občina ima pa super zapleteno in načičkano spletno stran, da zgleda bolj strokovno in še zašifrirano v posameznih bolj kočljivih primerih. Kakšen je to odnos do ljudi? Niti vljuden, še manj pameten.

           – 54 –                                                        

2. 5. 2012

16. …….  ……. S H O D  v  Zelenici

Vsaka ˝klanfa˝ je bolj zvita…

Zbrali smo se pred ˝Domom pri izviru Završnice˝ 1. maja 2012 , množično in v prijetni planinski druščini na »Shodu občanov Žirovnice«.

Kaj to pomeni? Vabilo je izdala Občina Žirovnica, župan je poslal občinskega predstavnika, ki je nastopil v vlogi slavnostnega govornika. To je pač po njegovem prav, dostojno prav gotovo ni. Na predvečer je bil navzoč na kresovanju, na veselici pri konjenikih. Zjutraj je bil pa najbrž preveč zaspan…

Vse to sploh ne bi bilo omembe vredno, če ne bi pred leti politično preimenovali ta shod.

V času mojega predsednikovanja pri PD Žirovnica smo priredili »Prvomajski shod planincev« pri našem domu, na mojo pobudo. Kasneje so mene od PD politično, s partijskim dekretom, odžagali in shod preimenovali. Zdajšnji župan se ne zaveda, da je na osrednjem prvomajskem shodu, na katerega v imenu Občine Žirovnica vabi župan, edino spodobno, da je tudi slavnostni govornik in predvsem navzoč.

Prvi maj je praznik dela, delavskega razreda – proletariata in na srečanjih delavcev so bili govorniki sindikalisti iz vrst delavcev. Danes se pa bogatini, vodilni podjetniki in oblastniki prištevajo med proletarce in nastopajo na prvomajskih shodih kot slavnostni govorniki.

Tako je bilo tudi v Zelenici. Zbrani množici je govoril predstavnik Občine Žirovnica, podžupan Izidor Jekovec.

Njemu je zjutraj, pred svojim razkošno urejenim domom, leška godba zaigrala budnico.

( Zakaj samo njemu pred domom?). Menda so bili lepo sprejeti in pogoščeni.  Mimo moje hiše so se peljali z avtobusom do »Trebušnika«.

( V petdesetih letih sem bil tudi jaz godbenik. Nekaj let smo zjutraj ob štirih krenili iz Žirovnice, skozi vasi in v vsaki vasi zaigrali najmanj eno koračnico. S tem smo resnično prebudili ljudi, ki so stali pred hišo ali sloneli na oknih… in tako prebujali in utrjevali narodno zavest. Malica je kdaj bila ali pa ne. Smatrali smo to kot dolžnost, kot poslanstvo in ponosni smo bili na to).

To dogajanje bi bilo potrebno občanom razložiti. Ve se kdo bi bil to dolžan storiti in to v občinskih ˝NOVICAH˝. Kdor nič ne ve, že samo to kar vidi, je daleč od statusa »proletarca« in Jekovec bi se moral nad tem zamisliti, če ima kaj vesti. Kaj se ima prav on zgražati in pritoževati čez  vladajočo politiko? Ima službo, med službo opravlja še plačano funkcijo podžupana, razne plačane komisije, vozi vedno nove, drage avtomobile in še in še bi lahko našteval. In njemu pride godba zaigrat budnico…

V slavnostnem govoru kot delavec – proletarec je poleg neumnih političnih tez, poudaril, da se z denarjem ne da kupiti ugleda in ne zdravja.

V naši občini je med politikanti kar nekaj takih, ki ugled poskušajo kupiti. To uspeva le pri »šanku«, če napajaš pijančke ali če s pretvezami omogočiš poceni nakup občinskega stanovanja. To se je zgodilo, ko je Jekovec posredoval, župan pa prodal veliko, razkošno, pred tem prenovljeno stanovanje v Zdravstvenem domu po »samo« 729 € za m2 pripadnici njegove liste. Kdo naj ukrepa, če ima lista prevarantov vso oblast v občini?  Kakšen ugled pa naj taki uživajo?

Jekovec je že mogoče bil bolan ali je bolan, naj ve, da se zdravje da kupiti v veliki meri in da bo tisti, ki v bodoče ne bo imel denarja, odšel v prerani grob… Župan, podžupan in še drugi iz občinske elite so si pri zdravnici že »kupili« možnosti, brez lastnega vložka.

Pametni bi bolj odgovorno ravnali ali vsaj skrili pred ljudmi, ker je očitno prilizovanje danes tudi kaznivo.

Predlagam županu, naj resno razmisli o tem in naj proglasi ob kresu shod občanov, da bo tam navzoč, shod planincev pa naj pusti planincem tistim, ki se ga udeležujemo.

                                                               Ustanovitelj in prvi predsednik  PD Žirovnica.

                                                                                            Pavel  Bešter

Pričujoča fotografija tudi nekaj pove:

…pod tako razporejenimi zastavami je imel  Izidor Jekovec » proletarski govor »

?…česa on še ne ve…? …pa še marsikdo ne, čeprav se udinja in šopiri pri pripravi prireditev.

                                                                       – 55 –

Z E L E N I C A    2 0 1 2

                                 ˝D O M  pri izviru ZAVRŠNICE˝  je bil slovesno odprt

V več kot stoletno zgodovino planinstva v vaseh pod Stolom smo vpisali še en dogodek, ki priča o ljudeh, o delu in življenju, o iznajdljivosti, požrtvovalnosti in globoki zavesti do ideje planinstva in pripadništva ideji tej.

—————————-

Zadovoljni smo bili vsi – navidezno – mučno vzdušje je prevevalo tiste poznavalce ozadja, ki so upravičeno nekaj pričakovali pa niso dočakali. 

Prijetno sem bil presenečen, ko me je na prvomajskem shodu v domu Bojan lepo sprejel in mi obljubil uradno vabilo na slovesnost, ko bodo odprli naš, nov dom.

»Težka bo fant« sem mu kar nekajkrat ponovil. Obljubo je tudi izpolnil, čeprav je imel pri tem težave v ozadju.

Že po slovesnosti, ko je bil dom odprt, je k meni v jedilnici prisedel zdajšnji predsednik PD Žirovnica, g. Anže Feldin, me vljudno ogovoril in izmenjala sva kar nekaj mnenj. Navrgel sem mu nekaj pripomb na njegov nastop v povezavi z njegovo izjavo, da smo oziroma, da je PD Žirovnica  »mlado društvo«. Začuden je bil nad mojim pripovedovanjem, da imamo v naših vaseh pod Stolom bogato zgodovino planinstva o delu in druženju. Bogato zbirko gradiva bom pripravil za predstavitev javnosti.

Na vprašanje kako sem zadovoljen z današnjo prireditvijo, sem mu odgovoril nekako takole: » Najbrž nobeden od prisotnih ni dogajanja tako čustveno in prijetno doživljal, kakor jaz«.

Najin pogovor je nevljudno prekinil, z nerazumnim dejanjem Jernej Mrak, ki je menda še vedno v odboru društva. S hrbtne strani je Feldina prijel za ramo, ga odvrnil od mene in Feldin je vstal in odšel… Zdaj mi pripovedujejo, da so vsi prisotni začudeni opazovali pristop Feldina in videli nastop Mraka. Poznavalcem razmer je bilo takoj vse jasno. 

Feldin je imel pripravljen govor: …smo mlado društvo… smo ustanovili…smo pridobili…in se je sproti popravljal: …so ustanovili…so pridobili…so…ko je ozrl mene. To je bilo sicer nerodno slišati, za poznavalce razmer pa pošteno, ker njega pri tem še ni bilo zraven, je bilo pa odraz tistega, kar najbrž ne bi smel povedati, zaradi ozadja. Njega vest ne bo pekla, ker je pošteno olajšal dušo. Tistega, ki nad njim z grožnjo dominira pa tudi ne, ker je nima…To je pokazal s svojim nesramnim vedenjem pred polno jedilnico, končno je tudi meni odkril svoj umazani karakter. Prišel bo tudi sodni dan za take  in  »bog« bo sodil partijcem, ki diktirajo in pišejo zgodovino po svoje. Mi zgodovino raziskujemo in samo zapisujemo.

Žalostno je to, da so taki tipi še vedno med nami, med planinsko »tovar’šijo«, kamor ne spadajo. V tem primeru je moj ponos do PD Žirovnica dobesedno zaničevalen. Dotični je bil moj sodelavec in je vse moje delo poznal pa v trenutku za resnico, ni črknil besedice. Zato rečem: »Grebatorstvo ni početje z dolgim rokom trajanja.«

V mojem primeru se je to že pokazalo, da resnica prej ali slej pride na dan. Za mene je prišla ta dan v ‘Domu pri izviru Završnice’. 

To je tudi moj dom, z mojim trudom pridobljen in po moji ideji poimenovan. Tu uživam  prijeten  spomin, na vse kar sem postoril in ostal bo tu, kot pomnik na to, ko mene več ne bo…

Hvala vsem, ki ste sodelovali pri obnovi. Lepšega trenutka v Zelenici, ne bi mogel doživeti!!!

———————————

Običajno je pri takih slovesnih, enkratnih dogodkih, ki bodo zapisani v zgodovino obilica hvale in medsebojnega poveličevanja. Tokrat ni bilo nič. Suhoparna besedičenja so povzročila mučno vzdušje. Župan se je tega udeležil, ker je vedel, da ga bodo ovekovečili. Hvalili so ga le tisti, ki nekaj pričakujejo. V primerjavi sem imel občutek, da je bilo tako kot v Smokuču, ko je predal v uporabo nov vodohran, s to razliko, da je bilo v Zelenici prisotnih kar lepo število planincev, v Smokuču je bil pa sam.

Nagovoril nas je: »…en prav lep pozdrav…« ( kar sam si je dovolil ocenjevati svoj nastop), ki pa to ni bil. Spotaknil se je ob tistega, »ki ga bo …«. Zato ni napisal govora. Potem je sledilo nekaj hinavskega sprenevedanja, najbrž zaradi moje bližine. Bolj kot ne, je bil to

podcenjevalen  nastop do prisotnih. Enkrat sva se prepirala, ker mi je očital, da tisto kar nisem jaz naredil za pridobitev lastništva doma, mora zdaj on. V govoru je navedel, da si prizadeva za sklenitev pogodbe za 20 letni brezplačni najem. Pri tem ga je podprl tudi podpredsednik PZS. Kot, da bi padel z neba ta hip, kot da ni imel možnosti se dati poučiti, je župan klatil take neumnosti pa še za neke vrste pravnika se proglaša. Pogodba iz leta 1996, ki sem jo podpisal jaz, s takratnim ministrom za obrambo, velja 25 let. Torej do leta 2021 ni treba županu skrbeti za nič!!!

Prepričan sem, da vse ve pa je zanikal namesto, da bi prizadevnim in zaslužnim izrazil zahvalo in priznanje. Saj to je razumljivo, ker nihče iz njegovega tabora za to ni upravičen. Vsi smo drugačne barve, niti slučajno kakšni prevaranti…

Iz njegovega tabora sem obveščen, da so me posneli, da samo jaz županu nisem ploskal.

A to ne verjamem. Mnogi so mi čustveno nakazali svoje občutke in vem, da tudi niso ploskali.

Še vedno smo in bomo tudi ostali planinska tovar’šija…Gorje tistemu, ki nam bi to kratil.

Obiskovali bomo naš dom v Zelenici, z lepimi občutki, v tej prelepi gorski naravi uživali ob tem, kar so ustvarile pridne roke in zdrav um pripadnikov ideji za obstoj in razvoj kraja, svojega, domačega, rojstnega…

Selo  5.6.2012

                                                                                         Pavel  Bešter

                                                                     Ustanovitelj in prvi predsednik PD Žirovnica

Na rob tega zapiska, da ga ne bi vsebinsko razvrednotil, bom zapisal še nekaj drobnarij, da bodo bralci lažje razumeli in bodo tudi bolje obveščeni.

Pogrešal sem nekaj zaslužnih, ki so soustvarjali zgodovino našega društva. Ne vem sicer ali niso bili tako povabljeni kot jaz ali pa se niso udeležili iz osebnih razlogov. S tem so samo dokazali kaj jim pomeni ideja planinstva in potrdili mojo domnevo, da so takrat sodelovali po volji ali nalogu drugih in se politično udejstvovali samo zaradi osebnih interesov ali hlapčevanja takratni politiki.

Ni bilo Konrada, na čigar predlog na 14. seji PD Žirovnica se je začel postopek za mojo odstavitev s položaja predsednika; brez navedbe krivdnega razloga, z izgovorom, da se z mano ne da delat. Mogoče mu je bilo že kdaj žal, da jim je »nasedel«.  

Ni bilo Duškota, ki mi je v času mojega predsednikovanja povzročal samo težave in sitnosti, ni pa sprejel moje ponudbe za mesto predsednika že pri ustanovitvi društva, ker sem ga smatral kot prizadevnega, uglednega planinca. Bil je med tistimi, ki so vodili gonjo proti meni in me z dejanji proti moji volji izzivali, da bi zagrešil kakšno napako. Potem ko je bilo delovanje društva vpeljano, je postal predsednik in najbolj častno delo je opravil z ukrepom, da k meni ni prišel nihče po članarino za PD. Kakšni dogodki so me doleteli kasneje, povzročeni s strani posameznikov iz odbora društva, je že druga zgodba. Zadoščenja niso dobili. Kot predsednik in pravnik je izjavil za časopis, da bodo uporabili vsa pravna sredstva za pridobitev dokumentacije od mene pa imam še vedno vse to v mojem arhivu. Kajdiža sem nagnal, ko je prišel k meni in s svojim domišljavim nastopom zahteval dokumentacijo »kar na lepe oči«, le spiske članov sem mu izročil. Na razpolago je vsakomur, ki ima poštene namene.

Še vedno je na poti pred domom «Rajgeljnova luknja«. »Partijski križ« kot sem jaz poimenoval suho vejo, ki jo je postavil ob ograji, da bi me izzval pa so odstranili. Enkrat me je presenetil z obiskom med mojim dežuranjem v domu premočen, umazan, potolčen in je zaspal na klopi ob peči. Ko so me gostje vprašali, kdo je to, sem ne rad povedal, da je podpredsednik društva, ker me je bilo sram. Nad njim sem bil razočaran, druge sem pač bolje poznal. Slab zgled je za svojo politično opcijo, najbrž tudi zdaj ni nikomur v ponos, najmanj tistim, ki so z njim vred izvedli »puč« v Planinskem društvu Žirovnica.

Glavnega akterja tega dogodka ni več med nami, tudi zapisnikarja ne. Take in podobne partijske zdrahe so marsikaterega že spravile v prerani grob. Kar nekaj izmed petdesetih navzočih na izrednem občnem zboru, se mi še vedno opravičuje. Druge pa ves čas »pekli« preganjavica ali po domače povedano, jih peče vest.

Ne sreče, ne zadovoljstva, še najmanj ugleda jim to početje ni prineslo! Preganjavica bo še komu pomagala na oni ….!

Še vedno sem ponosen član svojega planinskega društva, s tekočo številko – 1 – v izkaznici, čeprav nimam plačane članarine, ker me Rajgelj ni pismeno izključil, kakor narekujejo pravila društva….upam lahko, da bo nov veter še koga pritegnil v društvo. 

                                                                                                      Pavel  Bešter

                                                                    – 56 – 

                                                                                                                      3.9.2012

MI SMO MI, vi ste pa naše smeti…

Na prireditvi »VESELI  DNEVI«  sem zaslišal zvoke, ki so me ganili do dna srca; ker sem star. Pod nastreškom – na prostem – sta starejša gospa in gospod, z Jelšan doma, na harmoniko in tolkala s svojimi izvirnimi melodijami pritegnila pozornost. Poiskal sem Boštjana, da bi mu priporočil naj poskrbi, da bosta ta dva v odmoru nastopila na odru, pred mikrofonom za vse na prireditvenem prostoru in bi s to »folklorno« točko popestril program. Prijetno me je presenetil, ko mi je povedal, da ima že zamišljeno, da je na sporedu razglasitev rezultatov čebelarskih zabavnih iger in ta dva bosta to spremljala.

Nihče ni poskrbel, da bi se priprave odvile kot se spodobi. Uradna napovedovalka je stala ob strani. Na oder sta se povzpela s težavo. Nista vedela ne kod, ne kam. V ozadju odra sta se sama namestila, eden od muzikantov jima je uredil ozvočenje.

Melodije so segle postaranim dušam v dno srca, tudi razposajena mladež je utihnila; vsi smo pozorno poslušali poskočne stare viže… Boštjan je napovedal razglasitev rezultatov in to, da bosta pred tem ta dva, ki sta tudi  stara čebelarja, zaigrala čebelarsko himno.

»Eminentna« gospa, ki je program povezovala, ju je »spregledala«. Za njo najbrž nista bila dovolj pomembna, da bi ju predstavila; mogoče ji je tudi nekdo tako ukazal. V vsakem primeru je to neprimerna in nedopustna, da ne rečem neolikana poteza nekoga, ki mu je zaupano tako odgovorno delo. Nagradili smo ju prisotni, ko smo zahtevali dodatke…

 Z nasmejanima obrazoma sta nam zaigrala še nekaj poskočnih melodij. Nihče ni vedel kdo sta in odkod; le drobni smetki sta bili…Melodije so bile pa prav primerne za to priložnost, preprosto in skrbno, čebelicam primerno je potekala razglasitev uspešnih pri igrah.    

– 57 –        

Župan gospod LEOPOLD  POGAČAR vedno bolj kaže svoj pravi obraz…

V odločnem, poskočnem ritmu je zadonela čebelarska himna… še otroci so obstali.

A glej ga zlomka, našega župana. Pojavil se je na plesišču, s precej večjo in obilno plesalko. Za njim je prišel podžupan g. Izidor Jekovec s plesalko. Nato še gorjanski župan g. Torkar in neznani je pripeljal na plesišče tudi  našo občinsko tajnico go. Heleno. Med napovedanim uradnim igranjem čebelarske himne, so se vrteli po plesišču. Kaj takega verjetno svet še ni videl. Na naslednjo prireditev bo zagotovo »firbec«, kaj bo pokazal župan,  privabil veliko več ljudi ali pa jih bo še manj, prav zaradi takih dogodkov. Ljudje so naveličani napihovanja.

Himna je himna; simbol za tistega, ki ga spoštuje.  Unikat, kot župan, je bilo tudi to dejanje.

Vsi tekmovalci so že odšli, le ekipa občinske uprave je še naprej slavila in motila pogled na  nastopajoča muzikanta. Župan je prinesel od nekod pollitrske plastične kozarce, odpiral šampanjec in nalijal svoji ekipi, potem pa skakal od mize do mize in ponujal pijačo. Le mene je zgrešil, čeprav sem bil na  metrski razdalji od njega in sem se le bal, da mi ne bi  obleko poškropil. Vse se je srečno izteklo. Prikrajšan sem bil za enkraten dogodek, da bi šampanjec pil iz plastičnega kozarca za pivo. Upamo lahko samo to, da se bodo drugo leto bolje odrezali, ker že nekaj let nastopajo eni in isti in bi bili lahko boljši.

Nič ne bi bilo narobe, če bi župan podprl obubožana društva v občini in bi za drugo leto pripravili več ekip. Kot prvo bi se spodobilo, da bi nastopila ekipa Turističnega društva Žirovnica, dokler je še predsednik g. Franc Legat.

                                                     – 58 –    

                                                                                                                      4.9.2012

SIMBOLI in simboli

Že nekaj let, je na južni strani Zdravstvenega doma na Selu »simbolna» ograja, po načrtu, ki ga je sprejel takratni župan in potrdil občinski svet, v katerem sestavu je bil tudi zdajšnji župan,  po l o m l j e n a. Trave po brežini ne kosi nihče. Pod oknom zobne ordinacije so smeti, opeka in drugi odpadki. Pred ZD gredice in brežine pridejo pokosit delavci z Jesenic.                                             Od TP naprej in za domom ne kosi nihče, ne pobira smeti, ne popravlja ograje…

Na JV parcele ZD je sosed postavil otroško igrišče. Na tem mestu je zračnik od prazne (?)

posode za plin, ki je vkopana zraven transformatorske postaje. Kdo ve kdaj bo udarila strela ?

Pred vhodom v stanovanjski del so smrdljivi zabojniki pod okni lekarne. Torej…

Če bi načrt narisal strokovnjak in če ga ne bi sprejeli in potrdili »strokovnjaki«, bi bili zabojniki nameščeni za TP. Vprašanje je tudi, če je župan izdal prijatelju kakšno soglasje ali dovoljenje, da je ta postavil otroško igrišče na občinskem zemljišču.

Ob tem igrišču je posušeno drevo. Med vejami so obešene zastave deseterih svetovnih držav, različnih velikosti kakor krpe za vrabce strašit. To so   s i m b o l i – svetinje držav. Zakaj?

Županovega odgovora ne pričakujem, ker mojega pisanja ne bere. Mogoče se bo pa kdo drug oglasil in podal svoje mnenje?

Pri tej hiši se dnevno izmenja kar lepo število turistov iz vsega sveta; ogledujejo to in fotografirajo…za spomin ali dokaz, kako spoštujemo simbole; svoje in tuje.

Tudi državna ali občinska zastava ne smeta leto in dan viseti na zasebni zgradbi, brez uradnega dovoljenja. Mogoče je pa prijatelju župan tako dovoljenje izdal? Nikoli ne veš…

                                                                                – 59 –

                                                                                                                      5.9.2012

T R A M V A J  še vedno vozi, le bolj poredko…

Dobronamerno povem vsem vpletenim pri ideji in udejanjanju te vrste turistične ponudbe, da v zakonu o prometu ni niti črke o takem načinu prevoza oseb po javnih površinah. Še manj je to mogoče izvajati  v pridobitniške namene. Zato v slučaju nesreče ne bi veljalo nobeno zavarovanje; krivda bi bila izključno na strani voznika. Občina ima možnost s posebnim odlokom urediti, da se taki prevozi vršijo v posebnih prilikah, določenih v besedilu odloka.

Mogoče je na upravi občine kakšen strokovnjak za promet, da bi to rešil?

Že po tradiciji je v našem kraju primerno prevozno sredstvo v reklamne in turistične namene «lajtrbogn« ali navaden kmečki voz »vojtre«, ne pa »tramvaj« kakršnega so v Ljubljani že pred sto in več leti umaknili iz prometa.

Ne čakajmo, da se nekaj zgodi. Ukrepajmo takoj, da se kaj ne bo zgodilo!

                                                                       – 60 –

28. 10. 2012

Je bil to krst?

Tokrat se je zgodilo prvič, da župan Poldi ni bil »zvezda«. Na slovesnem sprejemu za Grega Žemljo, našega teniškega šampiona, po uspehu na Dunaju, je Boštjan zelo pozorno ravnal in dal prednost vaščanom in domačim.

Župan mu je poklonil pečen kruh – »štruco«, na pladnju, v obliki teniškega loparja, kot bi se zgodil »krst« ali pa birma. Plod bujne domišljije… Tokrat naj si razlago ustvari vsak sam…

Darilo so odnesli v shrambo. V svoj nagovor je vpletal neke misli o Prešernu in to na športnem dogodku. Vse ima v enem »žaklu« in samo »štreša« ven…

Ko je Boštjan napovedal moj nastop, je v množici završalo, najbolj slinast navijač je brundal kakor medved. Začuda, presenečenje se je zgodilo, ko sem zaključil svoj nagovor:« …po svetu…povsod povej, da si Slovenc, s ‘Seva’ doma in Prešernov rojak!« Takrat je zabučalo v množici …kot bi vsi pozabili, da me ne marajo ali pa so jih tako močno ganile moje besede.

Po mojem nagovoru je Grega pridržal lopar v rokah, da bi poziral fotografom. V tem izstopi iz množice (kakor ‘zvezda’) sam župan Poldi, vzame lopar Gregu iz rok in ga  odnese v shrambo. Nazaj je prinesel »štruco« in jo razkazoval. Na mojo izrecno zahtevo, da moramo z loparjem v Gregovih rokah dogodek ovekovečiti, se je to tudi zgodilo. Poldijova »struca« ni bila za fotografe zanimiva, še pogledal je ni nihče. Domači fotografi so le bahavo razkazovali opremo; še vedno se kakšen nov pojavi, ki skače sem in tja in pritiska na sprožilec, da se bliska. Ne pade mu na um, da se spoznamo drugi tudi na ta posel in da vemo, da tako nastajajo samo lise in njih sence… 

Naslednji dan je prinesel veselo vest tudi časopis ‘Novice’ in sicer, da je bil Grega prijetno presenečen nad sprejemom in darili, da velja omeniti predvsem ogrlico iz kranjskih klobas, izdelek ˝Mesarije Arvaj˝ in lesen teniški lopar, izdelek mojih rok. Neobremenjeni poročevalci gredo pa kdaj na roko tudi »nepravim«. ( Preberite zapisek: Grega Žemlja – šampion )

                                                                                       – 61 –

                                                                                                                                                                  30.10.2012

»BONGA  BONGA«

S Poldijem sva se dvakrat srečala iz oči v oči… me je srepo motril, kot bi mu »mater ubil«. Ni pa trznil z očesom, kakor v dvorani pri šoli, ko mi je s pogledom nakazal …«naj se zgubim«

Sedel je med mladima dekletoma in uprizarjal »bonga bonga« kakor Berlusconi. Polona je to pridno snemala. V igri, ki jo je hudomušno izvedel sam Grega, je Poldi v naročju »guncal« že malo starejšo ‘bongico’… Pozno ponoči pa je odšel, verjetno domov, k ženi in otrokom.

In zato temu pravim jaz le »binga  bonga«…

Sprašujem vas, če je to spodobno obnašanje za župana. Po mojem to ni samo pomanjkljiva inteligenca, to početje je že na meji bolestnega…

P.S.      Ker župan pravi, da moje pisarije ne bere (… zakaj? Tudi ne verjamem) bo tistemu občanu, ki ga bo o tem obvestil,  zagotovo hvaležen.

                                                                                    – 62 –

                                                                                                                                     31.10.2012

»A L E J A    S L A V N I H   Š P O R T N I K O V »  bo…

V svojem nagovoru je župan razpredal misli, da bi poleg ‘aleje slavnih mož’ ( ki je sploh ni več op.p.) postavili še alejo slavnih športnikov in navedel imena bratov Rodman in Pirih ter mladega veslača Jerneja Markovca. Verjetno je imel v mislih tudi Grega.

Kakšna butasta domišljija je to. Živim postavljat spomenike. Res so to uspehi, če ne bi bili v osnovi tudi ekonomski. Krivično bi bilo postaviti na piedestal le nekaj izbranih športnikov iz naše fare, po izbiri, da so »naši«, za vse bi bila pa predolga vrsta. Zatorej, župan obmolkni, s takimi sanjami sebe sramotiš in posredno po medijih, še nas občane. Hujšega kozla je do zdaj »ustrelil« samo še bohinjski župan s predlogom, da bi bila olimpijada v Bohinju.

‘Aleja velikanov’ je bila dobra zamisel in ideja uveljavljena… izvedba pa…res da preobsežna!  

Na malo večji zelenici, ob poti v šolo, bi bila lahko še zdaj. Pravzaprav bi morala biti, tam ostati! Kakšno pravico si je vzel župan in to uničil? To je bil novodobni kulturni spomenik.

Pred šolo so igrišča, zamrežena, v nemogočih zelenih (občinskih) barvah in drsališče, v takih oblikah, da ni niti ‘disnayland’; v ozadju šola v »moderni arhitekturi« vmes pa so postavljeni podstavki s kipi. Kdor bi želel fotografirati to novo alejo, bi dobil za ozadje mreže na igrišču.

Noben dr.. ni b’l zmešan, kakor ta ureditev. In to naj bi bila krajevna zanimivost, kot je nekdaj res bila. Prostor bi bil pa primeren za alejo športnikov ali županov in v tem vidim možnost da zdajšnji župan uresniči svoje fantazije in tako prežene moreče sanje…

                                                                          – 63 –                                                           4. 12. 2012

Na rob dogajanja ob proslavljanju občinskega praznika – 2012 –

Kaj naj bi bilo lepšega…kot, da se praznovanje potegne še za dan ali dva

Pravkar sem zlezel iz tople postelje…stresam glavo…polna je, še od sinoči pa ne samo od dobre hrane in »vinčeka«, ki sem si ga pošteno privoščil, ker je bil zastonj…(avto pa doma v garaži) pač pa od neumnosti, ki smo jih nekateri počeli. Olajšal bom svojo dušo in vse to »stresel na papir«.   

Ker  to izjemno podaljšano praznovanja temelji na dobri prehrani, bom povedal še to, da v pečici že pregrevam pražen krompir, kakor  Holandci in zraven bo meso v slastni omaki ter solata iz domačega vrta. Muči me, ker ne vem, kako bi tak zajtrk poimenoval. V primerjavi bi bil lahko »fajmaštrov«, ker je le župnik vedno povabljen na zastonj in »fain frušt’k«. V mojem primeru bi bil lahko županov…ne, ne pa ne bo čeprav ga bo plačal on, seveda z našim denarjem. Namreč, po sinočnji proslavi je župan priredil banket in prijaznemu natakarju sem v šali dejal, ker je bilo prehrane preveč naročene (ali slab obisk) in je ostalo na mizi še polno zapeljivih poslastic, da bi najraje odšel domov po »kangl’co«, da bi mi vanjo naložil še za malico drugi dan. Prijaznemu natakarju, s katerim sva dobra znanca, je bilo to kar všeč, ker gredo ostanki itak v pomije. Na zaključku banketa, ko je župan že odšel, sem pa resno natakarja »prijel za besedo«. Preskrbel je vrečko. Prijel sem jo v roke, na sredino spodaj podstavil roko, v en vogal je nalil omako z mesom, v drug vogal je stresel pražen krompir. Previdno sem jo držal, če bi zaradi toplote popustila, ko sem se spuščal po stopnicah. Pri izhodu so še vedno stali županovi privrženci, med njimi sta bila tudi župan in njegova žena. Močno presenečen sem jim voščil lahko noč…

Več kakor očitno je, da tu nekaj ne »štima«, ker tega zagotovo ne bo plačal župan iz svojega žepa, ga tudi ganilo ne bo.

Nehote… mogoče bo pa župan osvojil to mojo koristno idejo, če ne bo v njej prepoznal le mojo lakomnost in bo v bodoče naročil tudi »kangl’ce« za vsak slučaj. To sicer ne bi bilo nič novega; v gostilni ti zavijejo v folijo kar ne moreš pojesti, na svatbah ostanke razdelijo in ob odhodu podelijo, na banketih smo dobili zraven še buteljko vina… To je že star običaj. Našemu  županu kaj takega »ne kapne«, po tem sodim, da prakse iz družabnega življenja tudi nima. S temi ostanki bi se najedlo še najmanj petdeset lačnih, a je šlo vse v pomije, le moje tri porcije bom predelal v dr..

Tako kakovostne prehrane in postrežbe ni sposoben ponuditi vsak. Alenki Dolžan in delavcem podjetja EJGA z Jesenic je to popolnoma uspelo…ne prvič in upam, da tudi ne zadnjič, ker župan vsako mojo kritiko vzame za slabo.

Poraja pa se mi vprašanje zakaj so občinski oblastniki še pol ure stali zunaj, v temi pred vhodom, na mrazu. Saj vendar nisem terorist, da bi čakali mene…Mogoče z enakim namenom, kakor sem se jaz zadržal. Nikoli ne veš?

                                                                                         – 64 –

Na banketu sem se, še s krožnikom v rokah, zapletel v pogovor z enim od prisotnih pripadnikov Slovenske vojske. Klepetala sva o mojih in njegovih vojaških dogodivščinah. Tudi predstavil se mi je. Ravno sem razmišljal, da bi ga povprašal, če je njegov položaj kje blizu gospodarskih zadev in bi mu razložil naš problem lastništva bivše stražnice v Zelenici, ki je zdaj naš planinski dom, lastnik pa je še vedno SV, se je pojavil župan in s stegnjenimi rokami naju razdvojil oziroma,  bolj mene odrinil in nekaj govoril v smislu:« …tega je dovolj…«. Potem sem gledal župana v hrbet, ki je vneto pregovarjal vojaka… Malo kasneje sva pri nalaganju hrane ob mizi, zaključila klepet. Kakšen vtis je zapustil župan pa naj presodi vsak za sebe.

Kasneje je k meni pristopil Pintar, gasilec in občinski svetnik. Pogovarjala sva se o starem gasilskem vozu z ročno črpalko iz leta 1895, ki ga je GD Zabreznica prodalo v razpadajočem stanju. Jaz sem ga obnovil in smo ga že uspešno predstavili na nekaj prireditvah. Je edinstven eksponat, ki je dolga leta služil GD Zabreznica in spada izključno samo v Zabreznico. Starim gasilcem to ni bilo mar ali pa jih je bilo sram, ker so ga pustili propadati. Zdaj se pojavlja zanimanje mladih, ki tako razmišljajo kakor jaz. Tako mi je razložil Pintar. Skoraj sva se že dogovorila za eno ali drugo možnost… in spet se je pojavil župan in od mene odrinil sogovornika ter nekaj momljal… Začuden je po tem Pintar sprejel mojo odločitev v tistem trenutku, da v času županovanja tega župana, zaradi njegovega butastega obnašanja, odpade vsak dogovor. Mogoče bi pristal le na odkup, da se ne bi s tem nič več obremenjeval, sva se dogovorila. Zelo mi je bila všeč izjava Pintarja, da mladi gasilci razmišljajo drugače in da se zavedajo, da bi s takim predmetom lahko uspešno predstavili svoje društvo in tako dokazali, da jim je zgodovina društva in delo nekdanjih članov, pomembna vrednota.

Med tem sem se pošteno založil in vse skupaj močno zalil, saj je bilo vsega na pretek in zastonj…

Bil sem v krogu svetnika, nagrajenca in ne vem še koga pa se nam je v družbo vrinil spet župan. Njemu za hrbet je pristopila tudi njegova žena. Nesramno mi je oporekal hrano, da naj se nabašem, ker je zastonj, ker doma nimam, nimam nikogar, zapustili so me vsi; žena, otroci in prijatelji, da se bašem tako, da imam umazano srajco, da naj kar pišem, da tožba še ni končana itd.   Pred vsemi sem mu dejal, da je takih neumnosti meni dovolj, da to ni za naju spodobno in da sem mu klub temu pripravljen podati roko sprave in to z roko tudi nakazal. Namrdnil se je in z malomarno kretnjo odrinil mojo roko. Prizor je verjetno zgledal napet, ker je pristopila tudi županova žena.

Malo bahavo bom pripomnil, da sem v taki starosti kot je župan zdaj, takega petelinčka tako «užgav«, da se je po riti zapeljal po dvorani, Nekaj zob je ostalo na tleh, on pa je »odkuril«. Zdaj bi me pa bilo sram, če bi se z mulci pretepal.

Župan me dobesedno izziva in namerno žali ( še preden je postal župan, bi me v šotoru napadel, če ga ne bi zadržali, ker mu ni uspelo, da bi mi »opral« možgane in izpolnil željo ali zavezo do svojih privržencev), ker ve, da sem nekdaj bil hitre jeze in bi me rad spravil v sramoto ali pa ob denar, če bi mu polomil nos.

Ob tem moram pojasniti, da me je potom odvetnika Čeferina tožil za prepoved pisanja o njegovih »štorijah« in zahteval 10.000 € kazni ali odškodnine. Sodišče je na prvi in drugi stopnji tožbeni zahtevek zavrnilo. Drugo tožbo je vložil za odškodnino za prizadeto dobro ime in duševne bolečine in zahteva 20.000 €. Na prvi stopnji je sodišče zahtevek zavrnilo na podlagi mojega odgovora na tožbo, brez obravnave in brez odvetnika. Zdaj se je pritožil na višje sodišče in je prepričan, kot je dejal na banketu, da bo uspel…Župan vse zanika, jaz pa trdim in dokazujem na podlagi dejstev in resničnih dogodkov. Nikjer me ni postavil na laž. Kdo naj mu verjame?

Trmasto vztraja na tem, da bi z razlastitvijo pridobil moje zemljišče ob cesti pred mojo hišo in podrl ograjo ter sadno drevje na vrtu. O tem bo odločilo sodišče, na mojo zahtevo, če ne bom podal še predlog o sumu korupcije na KPK, ker naj bi bil načrt prilagojen prijateljskim odnosom z mojim sosedom, popolnoma v nasprotju s strokovno pravilno izvedbo. To se zdaj že kaže na terenu.

Cesta je zgrajena, pločnik tudi v soglasju z nadzornim inženirjem, v dopustnih mejah odstopanja od načrta. Župan bo to podrl in naj ve, da imam pravico zahtevati, da na bodoči meji zgradi enako ograjo, na  novo. Bedaste odločitve bomo pa plačali davkoplačevalci. Župan smatra, da je po načrtu vse prav, ker se v načrt sploh ne spozna, da bi si pa predstavljal načrt v naravi pa še manj. Napake že plačuje župan z občinskim denarjem; postavlja ogledala in nepotrebne prometne znake, prav smešno za takega prometnega strokovnjaka, kot je on, ki je bil pred županovanjem 20 let v službi »prometa«.

Po opisanih »doživljajih« bi mu rad svetoval, če nima dobrih živcev za opravljanje županske  funkcije, naj se gre zdravit ali pa še pravočasno zapusti županski »tron«. Zaradi njega se kriza ne bi poglobila, lahko se mu pa zgodi »ulica«. Težko prenaša, če vidi, da se pogovarjam z uglednimi ljudmi, še težje sprejema dejstvo, da mene prijateljsko pozdravljajo ugledni ljudje iz njegove strokovne srenje, kakor se je to zgodilo na banketu.

               – 65 –  

» P I K S N A »

Telovadnica je mogoče dobra, ker se v to ne razumem. Kot dvorana za prireditve, za govor, petje in glasbo pa slaba. Ozvočenje tega ne more rešiti. Ali se ne sliši govorica ( pri dramskem odlomku) ali pa zveni kakor v »piksni« ( izvrstno petje Mance Izmajlove). Kdor ni gledal izvedbe »Verige« v dvorani na Breznici, tu ni videl ničesar dobrega. Ni videl, kaj so ti igralci sposobni, ker jih niti dobro slišali nismo. Tudi otroški glasovi so se porazgubili še preden so dosegli gledalce. Učinek načina govorice, je pri tem najbolj pomemben. Pevci so se delno prilagodili z zamenjavo mest. Povezovalka programa je uspela s svojim mikrofonom in tokrat so bili njeni rimajoči se vložki prav prijetni za uho, prav primerni za spomin na pesnika.

Številne zavese ne rešujejo problema odboja zvoka od kovinskih ogrodij in pločevinastih cevi na stropu. Problem bi bil delno rešljiv, če bi na strop, precej na gosto, obesili težke plišaste zavese. ( nekaj podobnega je na odru v dvorani na Breznici) ker plastične ponjave zvoka ne »omehčajo«. Nikoli pa to ne bo večnamenska dvorana v zahtevani kvaliteti, čeprav so o tem odločili občinski strokovnjaki ali pa prav zaradi njihove odločitve, ne bo služila ( zgrešenemu ) namenu.

                                                                                         – 66 –                                              

Župan je gotovo prepričan, da je to čudovita rešitev in nadomestek za staro telovadnico, ki je imela garderobe in sanitarije pa jo je podrl… Nova naj bi bila zgrajena po načrtih strokovnjakov in željah občinskih veljakov. Mogoče je bil izvršen tudi tehnični pregled, izdano uporabno dovoljenje, izvršen prevzem od neodgovornih »strokovnjakov« in občinskih «veljakov«. To je županov »velik projekt« in velik podvig.

»Strokovnjaki«, ki so izdelali načrt, so pozabili ali pa od strani občinskih »strokovnjakov« niso bili seznanjeni, da je to večnamenska dvorana in bodo prihajali obiskovalci in gledalci od zunaj, ki imajo tudi svoje potrebe. Za ta namen bi bilo treba že v načrtu najti rešitev.

Zdaj, pri taki množici obiskovalcev, nikjer ni opaziti znaka za pot, po kateri gre še cesar peš. Nekdo mi je prišepnil na uho, da je odlil kar na dvorišču pred vrtcem in prav gotovo, pri taki množici ljudi, ni bil edini. Mene pa je prijazno dekletce, spremilo skozi zunanji prehod v šolsko zgradbo do stranišča.

Torej…dvorana naj ima vso dokumentacijo urejeno in je uporabna???   …po kakšni logiki, se sprašujem.

Če tudi nekdo najde stranišče v garderobah ali v zgradbi šole, je to neprimerno, ker bi morale biti sanitarije za obiskovalce ločeno od tistih za potrebe otrok.    Župan???…je to v skladu z zakonskimi predpisi?

Trdim, da ta dvorana – telovadnica, niti prostor za banket, ne ustrezata vsem tehničnim zahtevam, še manj sanitarnim predpisom! Še ena namembnost, bi morala biti oziroma, bo morala biti še dodana.

                                                                                   – 67 –         

»Stara dunajska šola«…kaj je to?

Ne vem sicer, kdo je določil razpored sedežev. Videl sem svetnika, na njegovi L je sedela žena, dva svetnika SD sta sedela skupaj, C.D. je tudi imel ženo na L, on pa je mogočno sedel v sredini. Kaj bi dodal? Manjka mu nauk »stare dunajske šole«… in spoštovanje do žene bi bilo olikano pokazati, vsaj v  javnosti še posebno, če se žena tega zaveda.

                                                                                   – 68 –  

Tokrat »postavljačev« brez potrebe, ni bilo.

Če bi si Polona preskrbela sedež v prvi vrsti, bi posnela vse, s pravega zornega kota, če bi se samo dvignila za tisti trenutek. Tako je pa zbegano hodila okoli odra, da je zgledalo kot, da ne ve kaj dela. Posnela je župana, slavljence pa v hrbet. Prav tako je nekajkrat pevko Manco snemala izza podesta. Bil sem pozoren, ker že dalj časa »občudujem« njen smisel za motive.

                                                                                  – 69 –

6. 12. 2012

Boštjan Noč je s svojim delom, znanjem in prizadevanjem uspel, kot predsednik Čebelarske zveze Slovenije, povzpeti se najvišje po rangu v državi, kot krajan naše občine.

Pred dvema letoma ga župan še pozdravil na občinski proslavi ni in še prijatelja njegovega se dela. Zdaj je Boštjanovo delo priznala tujina in je bil proglašen za »viteza…« ( čebelarstva ? ) in nagrajen v tujini, se ga je spomnil tudi župan in ga obdaril z zasluženim priznanjem. Po domače bi rekli:«… županu more tram na gvavo past, da se zbrihta!«

             – 70 –                                                                                            

KOMEDIJA…Kaj je to?

Kdor je ocenil, da je komedija ‘Žirovniški častni konzul’ vredna priznanja, je res pravi komedijant. Popolnoma nesmiselna vsebina, slaba predstava, narečna govorica ni vredna graje, kaj šele pohvale; »spakedranščina« z vseh vetrov in nazadnje tako bahav zaključek. Škoda, da sta bila udeležena Joža in Marja, ki sta sposobna narediti kaj neprimerno boljšega, če jima je predložena ustrezna, kakovostna  predloga. Sicer je veliko vredno prizadevanje igralcev, zato sem do zdaj molčal. Zdaj so me pa »komedijanti« razočarali, ne igralci.

Res je, da pri nas, v občini dobro ni priznano, če ni »naše«!

                – 71 –

7. 12.2012

Tistim, ki bi verjeli županu, bi rad svetoval, da naj preberejo moj zapisek: POD STOLOM spet voda curlja…v predalu »ZGODBE MOJEGA KRAJA » v tej spletni strani. Županu oprostim, da je slabo informiran, ker ne bere mojih prispevkov na spletni strani, kakor trdi sam. On je pač ustvaril »svojo demokracijo« in se požvižga na mnenje ljudstva, kakor Kangler, ki bo odšel s svojo »kangl’co«, nihče mu je več ne bo polnil!

…pa srečno, Poldi!

                                                                                         – 72 –