1 – Pod Stolom spet voda curlja

P O D  S T O L O M spet voda curlja

»Medstolmi« kot pravimo po domače grapi med Malim in Velikim Stolom v Karavankah, pri odcepu poti proti Bevšči, je bila že nekdaj, ob izviru, zgrajena ˝kašca˝. To je rezervoar, v katerem se nabira voda. Ta kašca je iz betona in je bila pokrita s ploščo. Čas in vreme sta naredila svoje. Težki kamni, ki so se privalili izpod vrha Stola, so poškodovali ploščo in grušč je zasul kašco. Studenček ali voda, kakor temu pojavu pravimo, se je »zgubila«.

Prijatelj Balohov Franck iz Žirovnice, mi je pred dnevi o tem pripovedoval, da je bil z očetom že leta 1936 pri tem izviru in da so od tam, z brento nosili vodo v Prešernovo kočo. Potrdil je mojo trditev, da smo domačini temu kraju rekli ˝pr’ Stedenc˝.

Leta 1952 so naju s prijateljem Stanetom graničarji »spustili« nekega nedeljskega jutra na Stol. Meja z Avstrijo je bila takrat strogo varovana. Nobenih sredstev za zvezo takrat ni bilo, le s kretnjami in dogovorjenimi znaki so se graničarji na daljavo sporazumevali. Že na Gači so naju ustavili, pod vrhom Stola pa še enkrat. Če ne bi imela ustnega dovoljenja od komandirja karavle pri Valvasorjevem domu, bi naju zagotovo nagnali nazaj ali pa zvezana odvlekli v dolino…Tako pa smo se le prijetno pogovarjali.

To je bil takrat ponos za dva mlada fantiča.

Stane je imel seboj čutarico s sladko črno kavo iz ječmena, ki mu jo je pripravila mama Micka. Do ˝Stedenca˝ sva pol kave že popila in iz studenčka je voda hitro nakapala, da je bila čutarica spet polna. To mi je ostalo v lepem spominu do danes.

Ko sem kasneje obiskoval ta kraj je bilo vsakič bolj zanemarjeno stanje, voda je izginila. Zdaj sem našel kup rjaste pločevine, s katero je nekdo to pokril. Veliko rjastih pločevink, steklenih drobcev in druge nesnage, sem izvlekel iz jame in nekaj prinesel v dolino. Težke kamne mi je iz jame pomagal dvigniti Muhovčov Janez iz Žirovnice, ki se je vračal s Stola. Ker sem nato še z večjo vnemo brskal v globino, sem naletel na težak kamen. Nad tem bi obupal, če ne bi takrat prišla mimo družina iz Stuttgarta. Bili so radovedni kaj počnem in sem jim povedal zgodbo in da imam problem s tem težkim kamnom. Oče se je ponudil v pomoč in sva čez podloženo kamenje prevalila ta težak kamen na površje.

Potem sem brskal, brskal v globino pod kamenje in vode je bilo vedno več, veselje pa nepopisno. Voda se je hitro zbistrila in sem se je napil, dobre, čiste, hladne…skoraj do škode.

Namen mojega pohoda je bil dosežen in presežen. Ker sem želel urediti studenček v uporabno stanje, sem snel kratko cevko iz grebelce ali krampiča, katerega sem prejšnji dan izdelal v ta namen in jo vgradil med kamne. Podstavil sem kamen, postavil nanj plastično posodico, ker česa bolj primernega nisem imel, kamor se nataka voda. Zraven sem naredil še »korito« tako, da sem skupaj sestavil kamne in jih obložil z gruščem. Voda se je kmalu zbistrila. Zaradi »igre« svetlobe mi je uspela fotografija, na kateri pri odsevu svetlobe od vode, sebe prepoznam.

Zapomnil bom torek 21. junija 2011, ko sem mogoče otel pozabi eno od zgodovinskih vrednot v kraju, delo naših prednikov, na višini skoraj 2000 m, pred tem, da to zasuje plaz

za vedno.

Ob tem še misel, da me zdaj, ko sem to storil, še bolj kot prej »vleče« na Stol.

Pod okriljem K’PR’ uredil in zapisal

Pavel Bešter

Ta spis je bil objavljen v občinskem glasilu ‘NOVICE občine Žirovnica’ št. 3 – julij 2011. Priložena je tudi slika, kako je izgledalo po čiščenju in prvi, zasilni ureditvi.

Drugič na Stol Po tem me je mučila misel, kako bom prinesel material in orodje, ki sem ga potreboval, od Žirovniške planine do studenca, po poti strmo navzgor in dve uri in pol hoda. Pritegnila me je želja, da bi to čim prej uredil, da bi pomiril svojo, že »staro dušo«. Moj načrt sem razložil vnučki Maji, ki rada hodi v hribe in sproti utrjuje svojo moč. Dejala je: »Dedi, ti kar pripravi. Vse bom jaz odnesla«. To je bilo za mene neko prijetno presenečenje. Dotlej, kadar smo z vnučki hodili po hribih, je dedi nosil vse. Seveda, otroci odrastejo… Tisto jutro, 29. junija 2011, ko sva z Majo naložila prtljago pa sem jo presenetil jaz, ko sem ji povedal, da me bo ona z mojim terencem peljala v planino. To je bil za novopečenega šoferja res imeniten dogodek, velik užitek…priznanje za sodelovanje! Maja otovorjena, jaz pa kot »salonski turist«, s krampičkom v roki sva se, neverjetno hitro, povzpela do studenčka. Doživel sem majhno razočaranje. Zaradi sušnega vremena je studenček presahnil. Kako mi je to prav prišlo, sem spoznal kasneje, pri delu. Kar mi je omogočilo orodje, sem zakopal globoko. Bilo je mokro, ni pa pritekla voda, kakor pri prvem posegu. Nastopilo je že sušno obdobje. Prepričan sem, da bi v globini našel vodo…A brez pravega orodja, to nisem niti poskušal. Nameraval sem shraniti cement in mivko in zapustiti »delovišče«. Spet me je presenetila Maja, ko mi je povedala, da ima tudi vodo v nahrbtniku. Ne vem natančno ali dve ali tri steklenice. Namesto, da bi midva vodo pila, je Maja zmešala cement in mivko, jaz pa sem lepo v luknji »pozidal« žleb in v steno vzidal še cevko. Cevko sem obdelal že doma in sicer sem jo odžagal od kromirane pipe, jo obdelal v obliko kačjega gobca in po »hrbtu« graviral »ketno«. Ko bo gravura potemnela, na svetli, beli podlagi, bo zgledalo kot bi modras lezel iz luknje. Nato sva poiskala primerno oblikovano kamenje, da sem obložil odprtino. Maja je prenašala tudi težke kamne… Za na vrh luknje sva našla posebno primeren kamen, da sem lahko nanj vklesal tudi napis. To delo se je zavleklo. Maja je potrpežljivo čakala, na vročem soncu, kdaj ji bo dedi dal kakšno delo. Priznam, da sem bil že izmučen in roke so bile utrujene, da bi črke še pobarval rdeče. To sem potožil Maji, ta pa me je začudeno pogledala in vprašala, če dovolim, da ona pobarva črke. Seveda, le kako in š čim, ker sem imel le barvo v dozi pod pritiskom. Spet se je domislila Maja, da imava med orodjem konček žice, jaz pa sem ji svetoval, da je na žico navila toaletni papir in tako z lahkoto, z mirno roko pobarvala črke. Barvo je »našpricala« kar na pokrovček in vanjo pomakala »čopič«. Enkratno ji je uspelo. Položil sem kamen na mesto, zamazal z betonom in s tem tudi utrdil. Zadovoljna oba, sva odšla. Maja še na vrh Stola, jaz pa na pivo v Prešernovo kočo. Zadovoljen sem bil, ker sem se prav odločil in uresničil svojo zamisel. Studenček z okolico, je dobil nov in lepši izgled. Tako sem zgodbo zapečatil…še za nekaj rodov v bodoče!

Ni mi »dala žil’ca miru« in še tretjič sem se podal proti Stolu. Radovednost me je gnala, kako je to obstalo in z namenom, da bi še enkrat poskušal v globini najti vodo. Spet sem bil malo razočaran. Voda je le kapala iz »kačjega gobca«, po sledovih, po spranem pesku v »kašci«, sem pa ugotovil, da je voda bila. Vse je bilo še tako, kakor sem uredil. Postavljen sem bil pred težko odločitev ali naj razkopljem in iščem vodo ali naj pustim tako, kot je. Vsak poseg bi lahko potegnil za sabo še drug poseg in dela, ki jih ne bi mogel izvršiti sam, sploh pa ne na hitro. Odločil sem, da naj kar tako ostane. Za pogled je prijetno, za spomin verodostojno. Potreba po vodi ni tako pereča kot nekdaj. Nazorno predstavlja stoletno izročilo o delu takratnih planincev, domačinov, ki so zgradili in oskrbovali Prešernovo kočo na Stolu. Vodo bo pa še kdaj lahko kdo poiskal… ——– Že v uvodnem spisu sem navedel, da mi je prijatelj Balohov Franck pripovedoval, da je bil pri studencu leta 1936, s svojim očetom in da so od tod z »brento« nosili vodo v Prešernovo kočo. Tudi »petr’h« je služil temu namenu. To je bil majhen sodček, z ročajem ali z naramnicami, s katerim so, največkrat starejši otroci, »u pol’e« in po »ro’t’h« prenašali vodo. To potrjuje tudi mojo domnevo, da so to »kašco« zgradili za shrambo vode za potrebe Prešernove koče, verjetno že med gradnjo. Nekdo je pripovedoval, da je ta kašca služila istemu namenu tudi po vojni, novo zgrajeni Prešernovi koči. Ko sem sedel pri obnovljenem studencu, sta mimo prišla dva planinca. Gospa je povedala, da je bila, kot mlado dekle, navzoča pri povojni gradnji koče in kasneje pomagala pri oskrbi, da so s sankami vozili meso in druga živila in jih shranjevali na hladnem, v tej luknji ob kašci. Da so imeli ob gradnji koče tudi sanke –samotn’ce (samotežn’ce), da so po snegu prevažali pesek za gradnjo, je potrdil tudi Šk’nt, Janez s Koroške Bele, ki je kot mlad fant, med počitnicami pomagal očetu pri gradnji. Janez se spominja, da je po naročilu svojega očeta, ki je bil odgovoren za gradnjo in oskrbo pri gradnji Prešernove koče leta 1964/65, očistil to kašco, z namenom, da bodo imeli vodo v rezervi. Kodrasova Vika s Sela mi je pripovedovala, da so večkrat hodili mimo in iz kašce zajemali vodo, da je bila kašca pokrita z betonsko ploščo in je bilo treba odmakniti pokrov. Sam se tudi tega dobro spominjam. Žal pa je bilo stanje, ob vsakem ponovnem pohodu na Stol, vedno slabše, vedno bolj zanemarjeno. V tistem času je bilo le malo planincev, ki smo bili »ekološko zavedni«. Takrat na to nismo dovolj pazili. Zato se nisem čudil zdaj, ko sem to izkopal in očistil, kaj vse je bilo nametano med gruščem in skalami v tem razpadajočem betonskem okvirju, v nekdanji kašci. Zarjavela pločevina, prerjavete pločevinke, železni drogovi od postelje, ostanki posode in gnilega lesa, stekla… le o »plastiki« ni bilo sledi. Iz tega dejstva sklepam, da je bilo to v času, ko je bila plastika šele »na pohodu« in embalaža še papirnat »škrnic’l« in škatle iz aluminijaste pločevine. Zelo zanimivo mi je pripovedoval nekdanji vojaški uslužbenec Vaso s ˝Koče pri Valvasorju˝, pod Potoškim Stolom, da je bil oktobra 1978 pri studencu, po uradni dolžnosti, v spremstvu še dveh vojakov, ker je urejal kataster vodnih izvirov po Sloveniji. Spominja se, da je bil to vodnjak, pokrit z betonsko ploščo, za odprtino je bil vgrajen železen okvir. Pokrov je bil že razbit. Vodnjak je bil, po dežju, poln vode. Ob robu vodnjaka je bilo več velikih skal. Vodnjak je bil vrisan že v stari predvojni vojaški karti. Oni so to komisijsko preverili in ugotovljeno dejansko stanje zapisali. Vaso trdi, da še nekje hrani ta zapisnik in mi je obljubil, če ga bo le našel, da ga bo izročil v sklop tega gradiva. Ob drugem, namernem obisku, po ..80.letu, je bilo stanje že povsem drugačno. Okolica je bila zanemarjena, ob robu je ležal star železen »šporget«. Zraven so bile razne deske od betoniranja. Pokrova ni bilo več. Vodnjak je bil zasut s peskom, kamenjem in med tem ostanki pločevine. Te spremembe stanja na slabše sem tudi jaz opazoval. ——- S k l e p a n j e Po pridobljenih podatkih in izjavah prič dogodkov, prej navedenih, sklepam, da se je stanje poslabšalo po tem, ko je bila Prešernova koča oskrbljena z zadostnimi viri vode, z rezervoarji kapnice. Imeli so sanke in v pozni pomladi je »Medstolmi« še dovolj snega, so naložili deske od betona in nanje »šporget«, ostanke železa in še kaj ter odvlekli do studenca. Nekdo je po tem, ko snega ni bilo, mogoče čez leto ali več, vse to zmetal v jamo. Naletelo se je kamenje, grušč in nekaj skal. Verjetno je pod težo kamenja, zaradi zmrzali popustila tudi plošča. Imel sem občutek, da je ob naključnem srečanju pri studenčku nekoga le malo vest zapekla. Nisem uspel zvedeti še kaj…Šla sta mimo, moja radovednost je ostala nepotešena. Danes, smo res bolj ekološko podučeni, a še vedno ne dovolj. ——- Zatečeno stanje pri mojem prvem obisku je bilo tako, da bi v nekaj letih grušč in kamenje zasula to jamo za večno. O vodnjaku že tako ali drugače ni bilo več sledi. Kot dober poznavalec, sem kraj še lahko našel. Kot zanimivost bom povedal še to, da sem po ostankih plošče ugotovil, da je bila za vezavo betona uporabljena mreža za ograjo. Zato je plošča popustila pri obremenitvi, čeprav je bil beton zelo dober, kljub temu, da pesek tam ni prav primeren. ——- Začuden sem ugotovil, da je še vedno v uradni karti oziroma na zemljevidu ta studenec označen kot vodnjak.

Za svojo »dušo« sem opravil to delo. Ideja me je grizla kar nekaj desetletij. S to svojo odločitvijo sem bil popolnoma zadovoljen šele, ob svojem tretjem obisku, v Prešernovi koči, ko mi je oskrbnica Betka pripovedovala, da je dobro obveščena kdaj voda teče in kdaj presahne, da so planinci s tem zadovoljni in je to zdaj prava »atrakcija« na Stolu. Tudi njeno zadovoljstvo sem občutil, ko sem dobil v poklon prečudovito kavico… Naključno kdaj uspe človeku tudi dobro delo opraviti! In da ga ljudje (o)cenijo tako. 25. avgusta 2011 Poslednja ugotovitev Ko je Balohov Franck prebral mojo razlago je takoj pripomnil, da to ni studenec, v pravem pomenu besede, ker izvir presahne. V mislih sem se s tem ukvarjal od samega začetka. Zdaj sem po več razgovorih prišel do zaključka, da je bila to dobesedno, po domače povedano »kašca«, ob izviru in v njej je bila rezervna voda za potrebe v Prešernovi koči, v sušnem obdobju. Kašca je bila pokrita z betonsko ploščo. Skozi odprtino s pokrovom, so zajemali vodo. Izpod plošče je bil napeljan žlebiček po katerem je iztekala odvečna voda. Zdaj se mi je obudil spomin, da sva midva s prijateljem Stanetom iz pod tega žlebička natakala vodo v čutarico. Od tega je preteklo skoraj 60 let. Plošča se je »udrla« pod težo skal, ki so priletele nanjo, v jamo se je naletelo kamenje. Nekdo je pozneje verjetno še obnavljal kašco, zatesnil razpoke in odstranil žlebiček,. Na betonski glazuri je vtisnil dve črki »V in M ». To so verjetno začetni črki njegovega imena in je do zdaj nepoznan. Kasneje je to postajalo vedno bolj in bolj zanemarjeno. Pri ogledu 1.9.2011 sem razmišljal, da bi se lahko ponovno uredilo tako stanje, če bi nastala potreba. Sem pa prepričan, da bi v globini našel tudi vodo, kar sklepam po znakih bujne rasti navzgor po grabnu Medstolmi. Kadar je nad izvirom sneg in po močnem deževju, je vode dovolj, v sušnem obdobju pa presahne. To so potrdili tudi številni obiskovalci. Ni mi žal dela in truda. Čeprav sem to, kot vnet planinec, počel za svojo dušo, se je pokazalo, da je to tudi drugim všeč. Nekdo je nedavno zraven jame postavil navpični železen drog, ki je bil prej v luknji in sem ga uporabljal kot »pajsar«, da se zdaj že od daleč vidi, da tam nekaj je. To je stoletni »objekt«, zdaj očiščen, urejen in bo še dolgo spominjal zanamce, da je bil to v tistem času velik podvig, ki je poleg tega, da je zbiral vodo, zbiral tudi planince, ki so to vodo natakali… Če bi zatesnili razpoke v betonskih stenah, bi se voda zadržala v zbiralniku in bi na pogled izgledalo še lepše. Na današnji dan je v vogalu na podnu še stala voda, od včerajšnje nevihte.

1. septembra 2011 Zapis in fotografije Pavel Bešter