Select Page

Neverjetno uspešen vzpon  je dosegel teniški igralec – zdaj 50. na lestvici svetovnih asov in z največjim uspehom slovenskega moškega tenisa do zdaj.

Neprecenljivo koristna ideja se je porodila Boštjanu Noču, da je pripravil slovesen sprejem za Grega v domači vasi. Presegel je predsodke in Gregu razblinil dvome. Sprejeli smo ga kot vaščana – uspešnega športnika, ne glede na to ali je Petrovc ali Mazovc ali pa Špelčnek. Prav to sem razložil Gregovi mami Darinki, ko se mi je zahvalila za darilo in nagovor, ki sem ga imel ob zaključku programa. Vaščani smo upravičeno ponosni nanj. Uživa in dela naj v prepričanju, da ima v svoji rojstni vasi zaveznike in zveste navijače. Upam, da v to ne dvomi več…

Na slovesnem sprejemu sem, v imenu  K’PR’, izrekel Gregu čestitke in mu izročil skromno darilo, simbolno – lesen lopar za tenis, s kakršnimi smo v petdesetih letih igrali tenis na našem dvorišču z gumijastimi žogicami, ki so prav takrat, prvič po vojni prišle na trg, iz kranjske ‘Save’. Bogo je znal splesti mrežo, Andrej je poravnal dvorišče, jaz pa sem izdelal lesene loparje in montažne drogove za mrežo. Po igri je bilo dvorišče spet uporabno za druge namene. Mi trije smo bili tudi najbolj zagrizeni borci pri tenisu. Prijetno druženje je bilo…

 

Po spominu bom zapisal besede, ki sem jih kot izročilo položil Gregu »na srce«:

Po svetu ‘šibaš’ žogico tako, v tej obliki na loparju, boš zdaj ‘šibal’, širil glas še o Vrbi…

Povsod s ponosom povej, da si Slovenec, s ‘Seva’ (Sela) doma in Prešernov rojak!

                                                         Boštjan pravi: »Zvezde…«