- B O D I C A
K U L T U R N I K I ! Zakaj izzivate kritiko sami?
Res, da je jezik živa stvar, da se spreminja govor zaradi vpliva drugih jezikov, da je zaradi naše majhnosti slovenski jezik še bolj izpostavljen, da je še kar nekaj takih, ki jim ni kaj prida mar za lepo slovensko besedo in imajo moč odločanja ( časnikarji, uredniki, uradniki in dr.), da bi morali neusmiljeno preganjati vso navlako v pisanih virih, ki so že v javnosti in posebno paziti, da se pri nastajanju novih, to ne bi več dogajalo.
Nedopustno in neodgovorno je potvarjati jezik, v tem primeru domače narečje, ki se ne uporablja na splošno. Neodgovorno, tudi nesramno je početje tistega, ki piše v narečju in tega dela ne obvlada oziroma, ne pozna dovolj te govorice. Navzven pa se hoče pokazati kot velik učenjak, ki bi rad ovekovečil domačo »kašarsko« govorico.
Dejstvo je, da je domača govorica po drugi svetovni vojni na hitro zgubljala veljavo. Kar na hitro smo vsi »la la li« in naši študentje so po nekaj mesecih bivanja v Ljubljani tudi doma po ljubljansko govorili. Pojavil se je tudi vpliv z juga in še kleli nismo več po starem.
Zdaj je spet čas, ko je spoštovana narečna govorica, le v prvotni obliki se najbrž razvijala ne bo več. Pojavlja se želja posameznikov, ki zapisujejo in ustvarjajo v tej obliki . Pri tem zaradi prevelike vneme nastajajo neodpustljive napake. In to izzove potrebno kritiko!
Na Rod’nah smo si, ob obletnici rojstva pisatelja Janeza Jalna, ogledali krstno uprizoritev igrane zgodbe » ZAKAJ NI KEBROV LOVIL ». Tako je bilo napisano na lepaku in me je takoj »zbodlo v oči«. Igra je bila izvrstno pripravljena, v prijetnem okolju in po domače izvedena prireditev, le besedilo je bilo izumetničeno, nedopustna »spakedranščina«.
Po spominu navajam izvleček …se je Jalnu vedno nekaj zakompliciralo…ni kebrov lovil… inšpektor je govoril: obvast…obvezna količina je bila 25 kg…
Poznam to govorico in sem še pri starejših ljudeh preveril, če trdim prav. To bi lahko storil tudi g. Zdenko, ki je besedilo napisal. Glavni igralec Joža je po predstavi tudi spoznal in priznal napako.
Včasih se je pri delu ali pri medsebojnih odnosih kaj zapledvo. Delo ni bilo komplicirano ampak akl’h, delavec natančen pri delu je bil tudi akl’h. Domača govorica pozna čebre, ne kebre. Nikoli jih nismo …lovil… ker so nagravžni, pač pa tresli z dreves in …naberal… Nihče jih ni ‘vagal’, ker so bile takrat tehtnice tako redke v Žirovnici kakor medvedje. Mera je bil mern’k za vse s čimer se je trgovalo. To je bilo približno 25 kg , odvisno od robe. Otroci smo lovili klešmane (rogače) in brcenčke. Kakor danes, je tudi takrat bila oblast, ne ‘obvast’.
Drugi primer potvarjanja resnice izpod peresa g. Mežka so naslovi njegovih del : ‘Puče o Ribčevmo Franceto’ in ‘ Smrt Ribčevga Franceta’. ( Bolj primeren naslov bi bil : ‘Ribčov France je um’ru’ tako, kot bi se resnično ženske pogovarjale ). Že pred leti sem naslovil članek za ‘Novice izpod Stola in ‘Planinski vestnik’ takole : ‘Planinci Rib’čov’mu Francetu’. Še danes so v Vrbi Ribčovi in tudi Ribičevi ( to izhaja iz priimka Ribič). Na Bregu živi Ribčov Ivan, pri hiši se reče pr’ Ribč in še nekaj primerov bo to potrdilo : Starčk – Starčkov, Strevc – Strevčov, Pohar – Poharjov. Mislim, da je tako po domače. Svetujem g. Mežku, da starejše domačine vpraša za mnenje in če že piše zgodbe, ki so sicer domiselne, naj jih napiše pravilno. Sicer bo to »kvazikultura« ! Pri takem delu ne moreš biti sam, še najmanj, če tega sam nisi doživljal. Tako »soliranje« je že vnaprej obsojeno na kritiko.
Po dolgih letih opozarjanja in prepričevanja je le obveljalo, da se v Vrbi vsako leto dogaja ‘Markov smn’. Podobnih izrazov je v slovenščini veliko : vrt,smrt, rt, strd, krt, prt. Bili so poskusi, da bi pisali smert, kert, verh pa se je izkazalo, da je to jezikovna navlaka.
Na Breznici je bil nad cesto velik napis MARKOV SMN, postavljen le nekaj dni pred prireditvijo v Vrbi. Pohvalno!!! Tako je po domače, književna oblika je pa sejem in nič drugače ni nikoli bilo. Na lepaku je bila pa »spakedranščina« in g. Franci Zupan piše v Občinskih novicah. …Vasovalci so še vedno vpeti v Markov semenj… Tradicija semenja na Gorenjskem… Nezaslišana pogruntavščina, »kvazikultura »! In to za denar davkoplačevalcev. Naj pojasnim g. Zupanu, da se znak za polglasnik uporablja samo v strokovni literaturi, predvsem v slovarjih zaradi izgovarjave. To sploh ni črka.
‘Gorenjski kažipot’ prinaša : Pri spomeniku talcev…Komemoracija v spomin pobitih talcev…
Pravilno bi bilo …Pri spomeniku talcem… in zelo lepo…Žalna slovesnost v spomin na postreljene talce…ker so bili ob kolih privezani, ne pa s koli pobiti. Piscu tega obvestila je tudi učitelj za slovenščino prezgodaj umrl.
Ne, ne… ni vse dobro za nas, če tudi smo na kmetih doma. » Kvazikulturniki« prenehajte se šopiriti s svojimi sposobnostmi, ki jih nimate ali pojdite nazaj v šole po znanje. Sam bi še nekako prenašal to, če ne bi k nam prihajali gostje, v vasi pod Stolom, kot jih radi poimenujemo tudi ‘zibelko slovenske besede’. Sram me je, ker imamo preveč napisane navlake, tudi po okolju razmetane in po drogovih obešene. O tem pa v drugem prispevku.
Selo, 6.6.2006
Pavel Bešter