Nekej čist po domáč…
K V A N E je že od negdej dom’č prazn’k
Že star l’dje so rekl, da j’ vsak jediv bol, če mav prešč not stop. Kva to pomen?
Božič’n cajt je prov taprav za kvane. Dôbr še pon’m, koko je bvo to pr naš hiš.
Na ta velč’h kmetijah so samí imel svine. Pr’držal so ano mvado svinco z namenam, da jo bojo vodil. K’ sej bukava, so jo pelal h merjasco. Pr’ sturjan je bvo vhka hdo narobe, če ni bvo nobenga zraven. Se j’ naredvô, da j’ bvo več prascev kokr je imeva svina sescov, kerga so pôj na cuc gôr sprav’l. Kaš’nga prasca je gdej svina tud poležava. Zarad dga je po sturjan nekej noči ženska vahtova u svinak’. To j’ bva velika smôva pa tud’ škoda, ker je biv an prasc m’nj za predaj’ngô. Zato k’ sô ta revn’ kajžarji prasce zmerej h’pval.
Če j’ bvo pr’ hiš b’l mav futra so se prasc švoh deval. Najb’l so se deval, če so j’h na začetk’ z mlekam futral pa s frišno travo, poj šele s pomijam pa z drujmo futram. Prešič’i futr so kuhal u kôtvô u ta črn kuh’n, krompir pa kar u vôncô na špôrgetô. Pôj so imel tud že prešičje kuhne. Otrôc smo zvô rad tokl krompir, ker smo se ga zraven, še topuga, fajn najedl’. To j’ prôv fajn zgledov, kje gospodina stresva kuhan krompir u šk’f, pôj smo ga s tokano prežokal, zalil z vodó in zmešal. U kôtu za prešič’i futr so u jesen’ dval kuhat peso, repo, korene. Med letam pa tud’ pesnek, repnek, korenevc, zelnat listje pa tisto zelenavo k’ je od kuhe ostajava pa k’r je bvo še tačga doma, z garklna za ponucat. Mvado travo so prešič zvô rad kar srovô jedl. Na jesen, k’ sô začel prešiče pitat, sô pomije potresl’ z obojô pa kašne čerhe turšce sô kar u svinák vrgl’. Čêršê so prešič samo ogodal, turšcô dôl. Da j’ biv meso še b’l žvajht’n so pr’djal poparjene plevê korenevca al’ pa repneka pa še kašne biva za zravje so not djal. Po tmô se prêšč ni prôv fejst rediv. Če prêšč ni imu za tri prste špêha na hrbtô, je biv že sv’b. Uržah je bva pa gospodina, k’ ni znava. Tok’ so rêkl’.
Včas’h je bvo treba svinak počidat. Da so prešič gm’h dal so j’m u kot vrgl’ k’šnô sovato al pa k’šn čêrh turšce. Dr’gač sovate niso prešičam dajal, k’ so preveč sral.
Cajt za kvane je biv zarad’ mraza pa vor’ngê prêd Božičam. Če so pa prešič že preh v’s futr požrl’, je biv pa cajt za kvane tak’t, k’ je futra zmankov. Tákat se ni dau u štacun n’č hpit pa tud dnarja ni bvo. Če so pa na vor’ngô gledal, da se more prešiča za Bôž’č zakvat, če j’ prôv futra zmankváu, je biv pa prešč kum’r’n pa po kilah ‘n na špehô tud’ švôh.
Kvana smo se fantin ta naj b’l veselil zato, k’ smo dobíl mešer od prešiča. Napumpal smo ga pa po doriš becal, dokler ni poču. Včas’h so ga samo napihnl’ pa na postrešn posušl, pôj pa kdo znôu nardit meh za tobak, mošna so tud ani rekl’. Ta nobl l’dje so tmô rekl tobačnca, k’ je bva zgôrej z ledrast’m štričkam zavezana. Koža, če je bva lepo odrta, je pr’ Foj’ vrgva tolk dnarja, da j’ bvo spomvad dovel za prasca hpit. Tist’ k’ so pa kožo dal u »strôj« so jo pa ponucal za cokle, za copate, za tôšne, za kvàmfneke in še vse mogoče r’či, se j’ dal ‘s svinine nardit.
Pa še tole mor’m prdjat :
Gbo u drugo spet ta cajtng h vam pršu, bote pa tole štorjô mrbit u ta pravmô, ta lepmô slovenskmô jezík prebral, da v’te mau b’l vedl, za kva se j’ švo.
Don’s ta mvad sploh na v’do, koko j’ bvo včas’h fletn’, k’ se ni bvo treba toko ahtat kva’vš
reku pa kva’vš naredu.
Prispevek K˝PR˝ – napisal Pavel Bešter
P.S. : Ta način pisanja je sprejemljiv kot narečni, vmes do prave, lepe slovenščine pa ni nobenega pisanja v veljavi. Kar se večkrat dogaja v uradnih spisih, časopisih, obvestilih, je samo ˝spakedranščina˝ in pokazatelj inteligence tistega, ki je to napisal.